VNEBOHOD

Vnebohod

Nebo svetopisemsko pomeni kraj kjer prebiva Bog. Vemo pa, da je Bog povsod – tako smo se naučili v katekizmu in tako pove naša vera. Vnebohod torej pomeni, da je Kristus odšel iz vidnega, zemeljskega sveta v Božji svet. Potem, ko je živel na zemlji kot človek z vsemi človeškimi potrebami in omejitvami, je po vstajenju še nekaj časa ostal s svojimi učenci s tem, da se jim je prikazoval, z njimi jedel in jih pripravljal na poslanstvo. Potem pa jim je zaupal nadaljevanje vsega svojega dela in odšel od njih. Tega se spominjamo in praznujemo na vnebohod.

Vnebohod nas spominja na to, da je Jezus vse svoje delo zaupal ducatu apostolov. To kar se je dogajalo od vnebohoda pa do danes, ko je na svetu iz tistih dvanajst apostolov več kot miljarda dvesto milijonov kristjanov, govori o tem, da je Kristus navzoč v svetu, čeprav od vnebohoda pred skoraj 2000 leti ne več na telesen način.

Kristus je ves svoj nauk, vse svoje delo zaupal dvanajstim pomanjkljivim in grešnim apostolom: Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Tako kot je svoje poslanstvo zaupal apostolom, ga Kristus zaupa nam, vsakemu v njegovem poklicu in stanu. Moja beseda kot duhovnika nekaj zaleže. Veliko zaleže beseda očeta, mame. Najbolj povsod zaleže zgled, način življenja. Po vnebohodu je Jezus ostal navzoč, posebno po Svetem Duhu, ki so ga apostoli prejeli na binkošti mi pa pri krstu in posebno birmi.

Prav je, da se iz ljubezni trudimo za Boga in za bližnje, ampak Gospodova moč se rada razodeva tam, kjer ljudem zmanjkuje, tam kjer so ''špranje''. Tam On prihaja zraven. Kadar se v svojih vprašanjih, negotovosti, pomanjkljivostih in grehih prepustimo Bogu, takrat on deluje, pride zraven. Kadar imamo vse urejeno in domišljeno nima prostora.

Oni pa so šli in povsod oznanjali pravi sv. Marko o prvih apostolih. Neverjetno, kako se je razširil nauk nekega tesarja in njegovih revnih učencev. Že samo to je očitno znamenje Božje navzočnosti v ljudeh in v zgodovini Cerkve, vse do danes.

Tako kot je Jezus ob vnebohodu zaupal svojim učencem vse svoje poslanstvo, tako isto poslanstvo danes zaupa nam. Tako kot je bil s svojimi učenci vso zgodovino Cerkve, tako ostaja z nami danes.

Živite, kakor se spodobi za poklic v katerega ste bili poklicani, nas spodbuja sv. Pavel. Tega poklica ne moremo živeti enkrat za vselej ampak samo vsak dan sproti. Nihče ne more vedeti, če bo vztrajal vse življenje, vsak od nas pa se lahko odloči, da po najboljših močeh živel svoj poklic kristjana danes. ''Počasi se daleč pride,'' pravi naš pregovor in tako velja tudi za hojo za Kristusom, za naše življenje po veri. Vsak dan znova in vztrajno bomo daleč prišli.

Včasih se v duhovnem življenju ujamemo v past in se prestopamo na istem mestu. Zaupajmo v Gospoda in ga prosimo pomoči na naši poti za Njim! Pomagal je mnogim pred nami in pomagal bo tudi nam. Ne zanašajmo se samo na svoje moči, ampak se zanašajmo Nanj, ki deluje v zgodovini, tudi na naši osebni življenski poti. Po vnebohodu Kristus ni več telesno navzoč , vendar ga je mogoče ujeti na delu''. Še zlasti nam govori po molitvi, sveti maši in tu posebno preko Svetega pisma. Navzoč je v evharistiji. Navzoč je med nami, ko smo zbrani v Njegovem imenu. Navzoč je v vsakem človeku, posebno še v obrobnih – ubogih.

V ljubezni prenašajte drug drugega, nam daje sv. Pavel dragoceni nasvet. Včasih se zdi, da bi koga ''lažje nosili kot prenašali'', pa vendar nam sv. Pavel polaga na srce prenašanje drug drugega v ljubezni. Drugi morajo mene prenašati, zakaj ne bi jaz drugih? Prenašanje drugih je eden od načinov ljubezni do bližnjega. Prenašanje! To pride prav v samostanu, v zakonu, v družini, v naši skupnosti. Povsod.

Ob vnebohodu je Jezus vse svoje poslanstvo zaupal učencem. Danes smo ti učenci jaz in vi.