Velikonocna vigilija

VELIKONOČNA VIGILIJA

- Berilo o izhodu iz Egipta in preko Rdečega morja smo prebrali na sredini svetopisemskih odlomkov danes. Izraelci so se ravno rešili iz Egiptovskega suženjstva, zdaj pa je pred njimi morje, ki je simbol vseh sovražnih sil, za njimi pa faraonova vojska, ki jih bo ali pobila ali pa nazaj zasužnjila. Gre na življenje in smrt. Mojzes, voditelj, ljudstva se obrne na Božjo pomoč. Po človeško ni mogoče ne naprej in ne nazaj, vendar pri Bogu ni nič nemogoče. Morje se odpre in Izraelci gredo po suhem preko morja. Potem pa se morje spet zapre in faraonova vojska potone. Izraelci so rešeni. idealno gledano bi zdaj lahko šli naravnost v obljubljeno deželo. Težava je v tem, da čeprav ni poti nazaj, je v glavah vendarle ostalo veliko če že ne vse po starem. Kot je rekel ljubljanski nadškof Stane Zore: ''Lažje je bilo Izraelce spraviti iz Egipta kot pa Egipt iz Izraelcev.''

 

Gre za duhovno pot. Rdeče morej je podoba krsta. S krstom smo tudi prešli preko Rdečega morja in se želimo zanesti na Boga, na Kristusa, Vstalega od mrtvih. To včasih ni lahka pot. Stare navade in slabosti se rade vračajo in vabljivo vsiljujejo. Nocoj želimo obnoviti željo in voljo, da bomo hodili za Kristusom. Blagoslovili bomo vodo in obnovili krstne obljube.

 

Osnutek: Dve vrsti zgodb glede vstajenja: prazen grob; prikazovanja. Obe vrsti zgodb ne dokazujeta Jezusovega vstajenja, temveč izražata vero tistih, ki so jih pripovedovali.

 

Angel je odvalil kamen od vhoda v grob in sedel nanj. To pomeni zmago nad smrtjo.

 

Jezusa ni tukaj, v Jeruzalemu, kraju smrti. Šel je v Galilejo, kraj novega začetka, novega življenja.

 

Žene so poslane učencem oznaniti veselo oznanilo o Jezusovem vstajenju.

 

Vsi bomo umrli. Konec zgodbe. Kljub nemogočem položaju so Izraelci ušli smrti in preživeli.

 

Kadar živimo kot nas je Jezus učil prepoznavamo njegovo navzočnost med nami.

 

Ni večjega dokaza o Jezusovem vstajenju kot je naše pričevanje kadar sledimo Jezusovemu nauku in življenju!

 

Zbiramo se ob Gospodovem oltarju in prepoznavamo, priznavamo našo bližino Gospodu in drug drugemu.