Veliki četrtek
''Našel sem smisel svojega življenja,'' je rekel ata triletne hudo bolne deklice ob njeni bolniški postelji. Žena, otrokova mama, je pustila službo, on pa je tudi ves čas ob otroku, razen kar je v službi. Ob rojstvu se je Mihaela zagozdila v porodnem kanalu in ni dobila kisika, zato pa se je rodila z nepopravljivo poškodbo možganov.
Na Zbiljah blizu Medvod živi posebna skupnost, ''družina'' duševno prizadetih otrok in odraslih, ki jim pomagajo živeti in delati. Asistenti so povedali, da nas duševno prizadeti učijo živeti s srcem. ''Normalni'' ljudje imamo okrog sebe zgrajen obrambni zid in se skrivamo za njim. Prizadeti ljudje pa take obrambe nimajo in nas lahko učijo živeti z manj obrambe. Niti Bog ne more do nas, kolikor nam je vse jasno in imamo vse urejeno, zabetonirano.
Gesta papeža Frančiška, ki je šel praznovat veliki četrtek v zapor in je umival noge zapornikom (in to pred očmi vsega sveta, saj je vse mogoče videti preko TV, interneta) v našem času prav tako šokantna kot je bila Jezusovo umivanje nog učencem. Gre pa za izjemno močno sporočilo: Bog nam ničesar ne jemlje. On je tu, da nam služi! Ampak kako pogosto ne more do nas! Ne boš mi umival nog, nikoli ne. Tako ponavljamo s Petrom, tako se nam upira Božja bližina, ki se nam zdi, da nas ogroža. Imamo slabe izkušnje in smo si naredili obrambo. Ampak nimamo slabih izkušenj z Bogom, pač pa z maliki, ki so nas že prevečkrat udarili. Kako pustiti Bogu do srca? Kako mu pustiti, da nam umije noge? Kako naj bomo do drugih taki, kot On želi: ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal.
Pomenljivo je, da se v Svetem pismu pomembne reči zgodijo ponoči. Ponoči so Izraelci odšli iz Egipta (današnje prvo berilo). Ponoči se je Jezus rodil v Betlehemu. Ponoči je bil Jezus izdan: ''Tisto noč, ko je bil izdan, je vzel Jezus kruh'' se spominjamo pri sveti maši, tudi pri današnjem spominu na zadnjo večerjo. Na veliko noč je Jezus vstal od mrtvih. Noč je simbolno čas, ko se stemni vse, kar nam napolnjuje oči in srce. Vse, kar vidimo ob svetlobi in nas lahko moti, se v temi odstrani in takrat smo bolj dojemljivi za Boga. Takrat on lahko vstopi.
Kako bi mogli razumeti očeta, ki ob hudo bolnem otroku reče: našel sem smisel svojega življenja? Kako bi mogli razumeti Boga, ki se skloni in umiva ljudem noge? Kako bi mogli razumeti papeža, ki v svojem razumevanju Jezusa tisočletno institucijo pretresa v temeljih, ko namesto v baziliki svetega Petra obhaja veliki četrtek z zaporniki?
Jezus je učencem umil noge. Še vedno nam jih umiva. Noge so tiste, ki po korakih hodijo za Jezusom. Korake v hoji za Njim delamo, kadar drugim služimo. ''Ljubezen je služba bližnjemu,'' je rekla Mati Terezija. Veliki četrtek je spomin na Božje služenje ljudem. In v obhajilu prejemamo moč, da bi po korakih tudi mi stopali po Božji poti. In po poti Matere Terezije. Po poti papeža Frančiška.
Commentaires