Velika noc

Velika noč Leto A 2014

Nikjer v evangelijih ne zasledimo poročila o dogodku Jezusovega vstajenja, ampak samo dogodke, ki so se zgodili po samem vstajenju: prazen grob, angel ob grobu, žene, učenci, ki pričujejo, da Jezus živi. Jezusovo vstajenje sprejemamo v veri, ki ne nasprotuje razumu. Razum nam pove, da so bili prej plašni in negotovi učenci pripravljeni za vstalega Jezusa dati življenje. Razum nam pokaže, da je vstali Kristus navdihoval neštevilne junaške pričevalce vere skozi dva tisoč let. Nekateri so umrli za vero, mnogi junaško in dolga leta živeli iz vere in v povezanosti z vstalim Kristusom in so naredili čudovite reči v imenu Jezusa Kristusa. Bogastvo kulture, zlasti tudi umetnosti od glabe do arhitekture govori o globoki veri mnogih ljudi v vstalega Gospoda. V veri spoznavamo in sprejemamo, da Kristus ni živ samo v vsem bogastvu zgodovine v kateri je navdihoval mnoge ljudi, ampak da je tudi resnično živ, kot oseba, kot Božji Sin. Kot je nekje napisal Benedikt XVI se Kristusovo vstajenje dotika zgodovine, je pa transcendenta, zgodovino presegajoča resničnost. V to resničnost vstopamo v veri in še posebej preko bogoslužja v katerem se na nek način dotikamo Božjih skrivnosti. Preko slavnostno okrašene cerkve, ubrangega petja pevskega zbora in petja ljudskih pesmi, preko Božje besede in vonja kadila se naš duh dviga v veri in se dotika Kristusa, od mrtvih vstalega, ki večno živi, vstopa pa tudi v človeško zgodovino in v naš čas. Preko izkušnje v veri tudi mi postjamo pričevalci Vstalega, ki ni samo trpel in umrl temveč tudi vstal od mrtvih in živi.

Značilno za evangeljska pročila je to, da so posamezniki sprejeli novico o Jezusovem vstajenju, vendar so se z vstalim srečali v skupnosti, vsaj dveh, kot to vidimo v poročilu o dveh učencih na poti v Emavs. Za sprejemanje in poglabljanje vere v Kristusovo vstajenje je pomembna skupnost, občestvo. To morda kar spontano čutijo tudi tisti kristjani, ki pridejo k maši samo za veliko noč. Vsaj takrat začutijo, da pripadajo skupnosti Cerkve in čutijo, da morajo priti, da bi ohranili vero, ki jo imajo. ''Kristus je vstal, resnično je vstal,'' to je mogoče izpovedovati in začutiti predvsem v skupnosti, občestvu vernih. Tam je Gospod sredi med nami.

Je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Prejšnji dan je bila pasha, judovska velika noč in se ni smelo hoditi na grob oziroma hoditi daleč - po judovskih predpisih. Očitno je, da je čutila, da mora iti na grob, kot čutijo tisti, ki so bili nekomu blizu tudi v življenju. Šokirana je ugotovila, da je odvaljen kamen, ki je zapiral grob. Ni se upala približati, ampak je tekla povedati dvema apostoloma. To je bil res velik šok. Po šoku, ki so ga doživeli že ob križanju na veliki petek in pokopu tik pred sončnim zahodom, ko se je že začela judovska pasha, velika noč. Peter in ''oni drugi učenec'', očitno gre za apostola Janeza, sta tekla h grobu in videla, da je prazen. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in je videl in veroval. Kaj je veroval? Gotovo to, kar je Jezus naprej napovedal: da bo po treh dneh vstal od mrtvih. Vera je dar, ki jo človek sprejme od Boga, doživi in poglablja pa v skupnosti z drugimi vernimi. Lahko se zgodi, da ''vidiš in veruješ,'' ampak v veri (kot povsod drugod) je pomembna zvestoba, vztrajanje. K temu poleg osebnega poglabljanja v veri, zlasti pripomore skupnost, občestvo z drugimi vernimi. Kristusa, vstalega in živega med nami zato še posebno slovesno praznujemo na veliko noč.

Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. Tri leta sta bila neposredno z Gospodom, pa jima še ni šlo. To nas tolaži. Tudi nam včasih ne gre. V veri napredujemo počasi in po ovinkih. Letos ob velikonočnih praznikih je spet ena lepa priložnost, da napredujemo v osebnem ''videnju in verovanju'', in da to utrjujemo tudi skupaj z drugimi.