Sveta Trojica

Sveta Trojica A 2014

Mala in mlada riba v oceanu se je potožila starejši, večji ribi: ''Ti si izkušena, starejša riba. Ali mi lahko pomagaš najti ocean o katerem večkrat slišim? Kje bi ga lahko našla?'' Praznik Svete Trojice je skrivnost naše vere, ki jo je ''težko najti'', je ni mogoče razumeti, vendar vse kar obstaja, nosi njen pečat, še posebno pa človek. Človek je krona stvarstva in zato najbolj odraža, odseva Sveto Trojico. V Sveto Trojico smo ''potopljeni'' še zlasti pri bogoslužju, pri sveti maši. Že ob vhodu v cerkev se pokrižamo z blagoslovljeno vodo ''V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.'' Ta obred nas spomni na zakrament krsta, v katerem smo bili krščeni: ''Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.'' Krst nas je tesno, notranje in trajno povezal s troedinim Bogom. Sveto mašo začnemo s križem in jo končamo s križem, blagoslovom, pri katerem je omenjen troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh.

Nauk o Sveti Trojici, o treh osebah in vendar enem Bogu, še posebno jasno govori o tem, da je naša vera razodeta vera od Boga. Kdo bi hotel ''komplicirati stvari'', nauk o enem Bogu, ki mu je pritrjevala vsa Stara zaveza? Ob mnogih bogovih sosednjih narodov, so Judje vztrajali pri enem Bogu, Jahveju, ki ga iz spoštovanja niso niti imenovali, v strahu, da bi skrunili njegovo ''ime''. Že stara zaveza pa je učila in praznovala, kar Mojzes prosi v današnjem odlomku: Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi prosim, Gospod, sredi med nami. Namesto Jahve že Mojzes uporablja besedo ''Gospod.'' Počasi se je izkristalizirala vera in zavest, da je Bog prvi, ki želi ''hodit sredi med nami'', želi biti človeku blizu. Človekov svoboden odgovor je, da to Božje vabilo sprejme. Bog človeku želi biti blizu. To željo izraža, moli, Mojzes. Stavek, ki ga izreka Mojzes, je lahko lepa molitev in izročanje življenske poti Bogu, za posameznika in za skupnost: od zakonskega para in družine, do vse Cerkve in naroda, države. Kristjani smo poklicani moliti za vse, da bi Bog hodil med nami, bil z nami.

Jezus ni uporabljal izraza Sveta Trojica. Ta izraz in verska resnica sta se šele počasi izoblikovala in bila potrjena na Nicejskem koncilu leta 325. Je pa Jezus marsikaj povedal o svojem nebeškem Očetu in o njunem globokem odnosu. Imenoval ga je Abba, oče, ati, očka. Sveti Duh je velikokrat omenjen v evangelijih, Jezus tudi obljubi in pošlje Svetega Duha, po vnebohodu. Iz teh svetopisemskih osnov, Jezusovega učenja in kasnejšega poglabljanja, molitve, se je izoblikovala vera v Sveto Trojico: tri osebe, en sam Bog. Bolj kot razumemo lahko to skrivnost praznujemo, v njej živimo. Vse dobre reči so tri, rečemo. V tej ljudski modrosti, pregovoru, bi lahko zasledili skrivnost Svete Trojice, katere pečat je v vsem stvarstvu.

Zadnji stavek drugega berila, iz drugega pisma sv. Pavla Korinčanom, večkrat slišimo pri maši: Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi. Pavel v pismu Korinčanom izraža vero v Troedinega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha.

Stavek iz Janezovega evangelija, ki ga danes beremo, imajo nekateri za ključni stavek ne le Janezovega evangelija, ampak vsega Svetega pisma: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Božje bistvo je ljubezen in Bog nas priteguje v svojo bližino z ''vrvicami ljubezni'' in vabi v svojo bližino, vabi celo v večno življenje z Njim! Kot ljudje, ustvarjena bitja, smo minljivi in umrljivi, kot Božji otroci, pritegnjeni v Božjo bližino in ljubljeni z Božjo ljubeznijo pa smo poklicani v večno življenje. Bog ne želi, da izgubimo dar, ki smo ga prejeli, ne želi, da se ''pogubimo'', ampak da njegov dar sprejmemo in se vsak dan znova podamo na pot ki nas vodi v vse tesnejši odnos s Sveto Trojico, z Bogom samim – vse do večnega življenja z Njim!