SVETA TROJICA

Sveta Trojica

Že na prvih straneh Svetega pisma zvemo, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi, praznik Svete Trojice pa še bolj razloži kakšna je ta podoba.

Podobobo Boga Očeta uresničujemo v sebi, kadar smo ustvarjalni. Na primer: na koliko načinov krasilke oblikujejo šopke rož, koliko oblik avtomobilov imamo. Človeška ustvarjalnost govori o Bogu, Očetu, Stvarniku. Boga Očeta upodabljamo v sebi, kadar damo nekaj od sebe, se potrudimo za tisto kar delamo.

Ustvarjeni smo tudi po podobi Božjega Sina. V Jezusu Kristusu se nam Bog kaže še posebej kot Bog bližine, sočutja, požrtvovalnosti. Včasih se nam Bog zdi daleč, oddaljen. V Kristusu pa nam Bog prihaja blizu. Poslušamo lahko njegovo besedo, beremo o njegovem življenju med nami. V Kristusu je Bog postal eden izmed nas. Posnemamo ga, kadar si prizadevamo biti blizu drugim ljudem, posebno revežem. Kristusa posnemamo in uresničujemo Božjo podobo v sebi, kadar iz ljubezni do drugih raje (po)trpimo kot da bi udarili nazaj.

Po podobi Svetega Duha živimo, kolikor smo živi, kajti Sveti Duh oživlja. Nasprotje tega je životarjenje. Po podobi Svetega Duha živimo kolikor uporabljamo in razvijamo talente, ki nam jih je Bog dal in jih darujemo drugim, s tem, da jim služimo. Svetega Duha častimo z življenjem, kadar si prizadevamo za ljubezen do Boga in do bližnjega, kajti sveti Duh je duh ljubezni, edinosti (spomnimo se materinega jezika ljubezni, prejšnjo nedeljo, v katerem so se vsi razumeli). V moči Svetega Duha in po podobi Boga, Svete Trojice živimo, kadar premagujemo sebičnost in si prizadevamo za druge, za skupnost pa naj bo to družina, pa tudi širše: občestvo v cerkvi, v slovenski skupnosti, v družbi.

Praznik Svete Trojice izraža versko resnico, da so v Bogu tri osebe in vendar en Bog. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in to spoštujemo, kadar si prizadevamo spoštovati vsakega človeka, ker je oseba, Božja podoba. Praznik Svete Trojice spominja tudi na to, da nas je Bog povabil v občestvo, prijateljstvo, skupnost s seboj. Krščeni smo bili v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in postali smo Božji otroci. Že v stari zavezi Mojzes v prvem berilu prebuja ljudi k občudovanju in zahvali Bogu, ko pravi: Vprašaj vendar o prejšnjih dneh, ki so bili pred teboj, od dne, ko je Bog ustvaril človeka na zemlji, in od enega do drugega konca neba, ali se je kdaj zgodilo kaj tako velikega...! V evangeliju je tudi rečeno: Ko so ga zagledali, so se mu do tal poklonili. Boga ne smemo samo kar naprej nekaj prosit. Včasih, in še posebej današnji praznik nas vabi, da Boga občudujemo in se mu zahvaljujemo. Marija je rekla ''Velike reči mi je naredil On, ki je mogočen.'' Tako lahko tudi mi rečemo, če premišljujemo Boga in njegovo naklonjenost do ljudi, do vsakega od nas.

Občudovanje in zahvalo lahko izražamo v molitvi češčenja in zahvale. Isto pa lahko izražamo tudi z življenjem, ko si prizadevamo živeti po Božji podobi: v ustvarjalnosti in očetovski skrbi za druge; v prizadevanju za bližino in požrtvovalnost; v uporabljanju svojih darov v službi bližnjih in v prizadevanju za ljubezen do vsakega človeka.