Sveti Peter in Pavel 2014
Skupni praznik svetih apostolov Petra in Pavla so kristjani že zelo zgodaj praznovali, že okrog leta 250. ''Stebra apostolov'' sta bila zelo različna, včasih se tudi nista strinjala, in vendar sta postavila temelje mladi Cerkvi. O vlogi sv. Petra je zapisal evangelist Matej, da mu jo je dal sam Jezus Kristus: Ti si Peter –skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Peter je bil prvi papež. Pavel je bil velik misijonar med pogani. Misijonsko je prepotoval vse rimsko cesarstvo. Oba sta umrla mučeniške smrti: Peter je bil križan; iz spoštovanja do Kristusa z glavo navzdol, ker se ni čutil vrednega, da bi umrl na enak način kot njegov Gospod. Pavel je bil obglavljen, ker je bil rimski državljan in teh niso obsojali na sramotno in počasno smrt s križanjem.
Apd 12,1-11 Sv. Peter je bil v zaporu, ampak njegov duh ni bil vklenjen. V času komunizma so bili mnogi duhovniki zaprti, vendar jih je zapor še okrepil. Nelson Mandela je bil v novejšem času znani zapornik, ki ga je zapor prekalil, utrdil. Njegov duh je ostal svoboden. Čudežna rešitev Petra iz zapora govori tudi o moči človekovega in predvsem Božjega Duha, po katerem gre človek mimo prve in druge straže na svobodo. Pomembna je tudi podpora drugih.
Kralj Herod je videl, da je Judom všeč, da je mučil nekatere kristjane in umoril z mečem Jakoba... Ko pa je videl, da je to Judom všeč, je dal zgrabiti še Petra. Tako kot je Pilat dal Jezusa križati, ker je bilo to nahujskanim Judom všeč, tako se je zgodil Petru zapor, ker je bilo to Judom všeč. Nekaterim je všeč, če je kdo zaprt, pa če je zaprt po pravici ali pa ne. Herod je imel moč, da je Petra zaprl in je to tudi storil. Petra so torej stražili v ječi, Cerkev pa je zanj neprenehoma molila. Molitvena podpora, pa tudi moralna, osebna podpora je pomembna v vseh položajih, zlasti pa ob krivicah. Peter je bil zaprt, ker je bilo to Judom všeč, pišejo apostolska dela. Kristjani niso mogli osvoboditi Petra, lahko pa so ga moralno podpirali z molitvijo. Spomnimo se vseh tistih, ki so zapuščeni v zaporih, v bolnicah, v domovih za ostarele! Trpljenje v zapuščenosti je še veliko težje! Pomembno je gojiti medosebne stike, da bi znali najti pot do drugih v stiski.
Šla sta mimo prve in druge straže in prišla do železnih vrat...ta so se jima odprla sama od sebe. S temi in drugimi besedami Apostolska dela opisujejo čudežno Petrovo osvoboditev. Med dvema stražarjema je bil vklenjen v verige, ki so mu same padle z nog, ko je k njemu prišel Gospodov angel. Prava svoboda je tista, ki nam jo naklanja Gospod. So ljudje, ki so navidezno svobodni, pa so v resnici težki zaporniki in sužnji. Zaporniki lastnih predsodkov in predsodkov drugih. Zaporniki različnih zasvojenosti, standarda, tekmovanja, stalnega hitenja in beganja od ene stvari do druge. So ljudje, ki so v zaporu in so notranje svobodni in sveži. Odlomek nam pove, da zapor in svoboda nista samo zunanji. Pravo svobodo nam prinaša Kristus, njegov angel. Tudi če smo vklenjeni v verige med dvema stražarjema (kar koli že ta dva stražarja lahko pomenita – vse kar nas uklepa v sužnost), je še upanje. Toliko bolj, če smo povezani med seboj. Gorje tistemu, ki je sam. Peter se je v noči od velikega četrtka na veliki petek izognil aretaciji, ker je zatajil, da pozna Kristusa. V prebranem odlomku pa se izkaže za svobodnega kljub ječi.
Človeka v zunanji ječi je lahko prepoznati, sočustvovati z njim ali pa reči, da se mu je zgodilo, kar si je zaslužil. Notranje ječe so mnogo bolj prikrite. Človek se znajde v pasti, v ječi duha, srca, mišljenja, predsodkov, tradicije, tabujev, napačne vzgoje. Kristus nas želi svobodne. Molitev človeka samega, pa tudi drugih, lahko veliko pomaga k osvoboditvi.
2 Tim 4,6-8.17-18 Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Piše sv. Pavel svojemu sodelavcu Timoteju. Življenje primerja boju. Za boj je potreben pogum, do konca ne veš, ali ga boš preživel in s kakšnimi ranami. V boju gre za življenje in smrt. V neki odaji o ameriških vojakih v Afganistanu, v Iraku so pokazali negotovost vojakov, ko se je v vsakem trenutku, vsak dan lahko zgodilo kaj nepredvidljivega. Hud stres je to pomenilo ne samo za vojaka temveč za vso njegovo družino. Mesece in leta dolgo. Dober boj sem dobojeval, piše Pavel. Življenski boj. Vsi ga na nek način doživljamo. Kako se mi bojujemo? Za koga, pod čigavo zastavo? Pavel je rekel o sebi ''Življenje je meni Kristus in smrt dobiček.'' Tak je bil njegov boj. Pavel je bil človek velike energije in iskrenosti. Prej je iskreno, iz prepričanja preganjal kristjane. Kasneje se je iskreno iz prepričanja sprl s Petrom, da je treba oznaniti vero tudi poganom, ne le Judom. Potem je z vsem srcem potoval in oznanjal, pisal. Ogromno je pripomogel, da krščanstvo ni postalo oziroma ostalo le judovska sekta. Po njegovi zaslugi se je razširilo med vse narode. Njegov ''misijonski model'' je postal vzorec vse do danes.
Mt 16,13-19 Petrov primat – vodilna vloga, je pomembno pripomogla k edinosti katoliške Cerkve, velikokrat pa je ovira za edinost z ločenimi Cerkvami: pravoslavnimi, evangeličani. V novejšem času se bolj zavedamo, da ne gre za to, da bi pravoslavni, evangeličani prišli ''nazaj k nam'', ampak se zavedamo, da se moramo vsi bližati Kristusu, ki je želel eno Cerkev in molil za edinost v njej. Prispevek katoličanov je lahko v tem, da imamo papeža, naslednika sv. Petra, ki zedinja katoliško Cerkev, kljub temu, da je zelo raznovrstna ustanova kot smo raznovrstni ljudje v njej. In vendar smo priče, da je 'peklenska vrata'' v dva tisoč letih niso premagala. V dialogu, pogovoru, ki ga vedno znova poudarja papež Frančišek, lahko spoznamo, kaj nam lahko drugi povedo, da bi rasli v resnici, ki je končno Kristus sam. Kljub temu, da imamo katoliško vero za pravo, si ne smemo domišljati, da imamo v posesti vso resnico. Ta nas vedno presega, kot nas presega Bog sam, ki je Resnica. V medsebojnem pogovoru razširjamo obzorja in se odpiramo za večjo resnico kot smo jo poznali do sedaj. Papež Benedikt XVI je v enem od pogovorov dejal, da so ljudje, ki so na videz v Cerkvi, v resnici pa niso, in so drugi, ki na videz niso v Cerkvi, v resnici pa so. Kje smo mi? Ali spoštujemo Cerkev, papeža, škofe, duhovnike in jih imamo radi? Ali mislimo s svojo glavo in skušamo dati svoj prispevek Cerkvi, družbi? Tam nekje med skrajnostima slepe pokorščine (ali je še kje živa?) in samovoljo (ta se zdi, da veliko bolj cvete!) je prava pot.
Comentarios