Kristus Kralj
Praznik Kristusa Kralja je novejšega datuma, saj ga je uvedel papež Pij XI leta 1925 kot odgovor na razmere v družbi po prvi svetovni vojni, v razmerah, ki so bile ugodna tla za razvoj fašizma, nacizma, komunizma. Pojem kralja je danes starinski že v Evropi, še bolj pa v Ameriki. Gre za prispodobo kot gre za prispodobo v današnji Jezusovi priliki o ovcah in kozlih. Kot so bili včasih kralji v resnici lastniki in odgovorni za življenje in premoženje vseh svojih podložnikov, tako je Kristus v resnici Bog nad nami, kateremu vse pripada in mu pripada naše življenje in smo mu odgovorni za svoja dejanja. Njegovo kraljestvo lahko uresničujemo, v njem živimo, kljub vsemu, kar Kristusovemu kraljestvu nasprotuje. V tem duhu je sporočilo praznika.
Morda še bolj kot sodišče bi si Jezusovo priliko o sodbi ob koncu sveta lahko predstavljali s tem, kam se usedemo v cerkvi. Nekateri so radi na koru, drugi pod korom, mnogi bolj zadaj, redki bolj spredaj... Ljudje se sami odločijo kje se bodo usedli v cerkvi glede na to, kje se najbolje počutijo. Nekateri se najbolje počutijo, da sploh ne pridejo... Tako bo tudi ob smrti, v večnem življenju. Sami se že zdaj postavljamo tja kamor spadamo in kamor bomo šli.
Nek profesor je imel v Rimu duhovne vaje za sestre in med njimi je bila tudi Mati Terezija, že v starejših letih. Zelo nerodno se je počutil ob premišljevanju, da Mati Terezija nima vsega njegovega teološkega znanja, pa vendar veliko bolj zares živi to, kar on razlaga in bo on kdajkoli razumel ali razložil. Enkrat jo je ustavil in jo vprašal, kako zmore dan za dnem prenašati vse nadlegovanje ljudi, novinarjev itd. v Rimu. Dvignila je tri prste svoje roke pred njegova usta in rekla: ''Samo tri besede: Ste meni storili.'' To so besede iz današnjega evangelija: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni. Mati Terezija je to živo verovala in v tej veri zajemala moč za srečanje z ljudmi, pa naj so bili umirajoči na ulicah Kalkute ali pa novinarji ali radovedneži v Rimu.
Karkoli storimo komurkoli, zlasti pa ljudem, ki so na robu družbe (lačni, žejni, tujci, brez obleke, bolni v ječi – vse to ne samo materialno), storimo Kristusu samemu in to bo odločalo celo o tem, kam se bomo postavili v večnem življenju. Odlomek ponovno potrdi, da je Kristus na strani obrobnih ljudi, vseh teh, ki so našteti. Papež Frančišek opozarja na obrobne v svetovnem merilu, novi čikaški nadškof v lokalnem merilu. Sveti Frančišek se je po spreobrnenju napotil streči gobavcem.
V sredo smo imeli redovniki in redovnice molitveno srečanje z novim nadškofom v Chicagu. Rekel nam je, da smo bili krščeni enkrat v življenju, k maši in k obhajilu pa hodimo pogosto in to ima velik pomen. Sv. maša, obhajilo je stalno vabilo k spreobrnenju h Kristusu, ki se daruje pri maši ''za nas in za vse''. Z Njim se pri maši srečujemo, ob Kristusu se krepimo. Izhod iz sebičnosti – egoizma, skrbi predvsem zase, k odpiranju drugim in k skrbi zanje, zahteva čas, napor in ponavljanje. Tako počasi gradimo Kristusovo kraljestvo.
Comments