BOŽIČ - POLNOČNICA
Vsi so se hodili popisovat vsak v svoj rodni kraj. Mnogi se za praznike vračajo domov, k svojim staršem, v svoje družine. Božični praznik je še posebej družinski praznik, praznik skupnosti. Tudi če se za božič ne moremo vrniti v svoje družine, v svoje otroštvo, nam čustva oživijo, spomini, kako smo praznovali doma. V restavraciji, kamor hodimo po hrano, me je lastnica vprašala, kako bom praznoval sveti večer, božič. ''V cerkvi'', sem ji rekel. ''To je zame glavno praznovanje. To je tudi moja služba.'' Poleg družine in spominov je seveda pomembno praznovanje tudi pri maši, pri bogoslužju – v cerkvi. Marsikdo, ki bolj malo hodi k maši, pride vsaj za božič.To mu je ostalo, tu so korenine, tu je dom. Sv. Luka postavi okvir božičnega praznika s popisovanjem, ki ga zahteva cesar Avgust. Iz zgodovine vemo, da izven Lukovega evangelija ni najti zapisov o tem popisovanju, zato kaže, da je bil popis bolj lokalne narave in ne popis vsega cesarstva. To je manj pomembna okoliščina, saj evangelist Luka ne piše zgodovine, temveč poroča o Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, ki je prišel na svet. ''Vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj,'' spominja na to, da se je pomembno vračati domov, v resnici, in v duhu, v spominih. Od tam zajemamo svežino vere. V veliki meri nam je najbolj sveto, najbolj dragoceno to, kar smo doživeli doma, pri starših, v družini. ''Tako je naša mama rekla. Tako je moj oče rekel,'' slišim večkrat in tudi sam tako rečem. Ob božičnih praznikih se vračamo domov, tako kot sta se Marija in Jožef vračala v rodni kraj in tam ''srečala'' Jezusa, Novorojenega. Kraj, kamor se radi vračamo in je postal naš dom je tudi Lemont, naša cerkev, naša skupnost. Tu se srečujemo z Bogom, tu se Bog rojeva tudi v tej sveti noči. Rojeva se v naših srcih, rojeva se v naši skupnosti. Mi prihajamo k Njemu, a še bolj res in veliko veselje je to, da On prihaja k nam!
Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem. Iti na pot je starodavni simbol za človekovo zorenje, rast. Že Abraham je bil poklican iz ''hiše svojega očeta, iz svoje rodovine v deželo, ki ti jo pokažem''. Izraelci so štirideset let potovali po puščavi in zoreli za obljubljeno deželo. Jezusovo javno delovanje je bilo potovanje iz Galileje v Judejo in Jeruzalem. Učence je poklical, da bi šli z njim. Vse do danes. Iti na pot pomeni zoreti za srečanje z Bogom. Tudi mi smo na poti življenja in srečanja z Bogom v letošnjem božičnem prazniku. Ves advent nas je vabil na pot priprave srečanja z Bogom.
V tistem kraju so pastirji prenočevali na prostem. Tam, kjer so bili, živeli, delali, tam jih je srečal Božji angel in tam so sprejeli veselo oznanilo o rojstvu Božjega Sina. Po eni strani je pomembno, da gremo na duhovno pot iskanja Boga, po drugi strani je veselo oznanilo, da Bog sam prihaja k nam in nas srečuje tam, kjer smo, da bi se napotili k Njemu. Bogu smo pomembni, zato je prišel živeti med nas!
Jezus Kristus tisti, ki nas rešuje ''plamenov'' pekla, večne smrti. Odrešenik, Rešitelj je Gospod, ki nas rešuje izpod ruševin pod katere nas pokoplje greh. On je Kruh življenja, ki nasičuje našo duhovno lakoto. Bogu smo pomembni in rad nas ima, zato je prišel živeti med nas! Nocoj se nam je rodil Rešitelj, Odrešenik! Besede so šibke, zato praznik izražamo tudi z božičnimi pesmimi, z jaslicami, z vsem okrasjem v cerkvi. Praznik naj izražamo tudi z vsem praznovanjem doma in se spominjamo, da vse zunanje praznovanje ne sme zakriti, temveč poudariti veselo novico, da je Bog postal eden izmed nas. Bogu se je zdelo vredno živeti in umreti za nas. V tej veri je človekovo življenje za kristjane še bolj dragoceno!
Comments