2. velikonočna nedelja
Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval. Jezus Tomaža ob drugem obisku spodbudi: Položi svoj prst,..., daj svojo roko...in ne bodi neveren ampak veren. Papež Frančišek nam piše: ''Včasih čutimo skušnjavo, da bi bili kristjani, ki ohranjajo varno razdaljo do Gospodovih ran. Toda Jezus hoče, da pridemo v stik s človeško bedo, da se dotaknemo trpečega telesa drugih.'' (Veselje evangelija 270) Mogli bomo zares verovati v Kristusovo vstajenje, če se bomo pripravljeni dotikati ran, bolečin ljudi. To prinaša vstajenje, novo življenje za bolne, trpeče in za tiste, ki jim strežejo, jim pomagajo. Nedelja Božjega usmiljenja govori prav o tem. O Božjem usmiljenju in o tem, naj Božje sočutje širimo naprej s sočutjem do ljudi.
''Nejeverni Tomaž'' je na slabem glasu, pa vendar nam je bolj pomagal pri potrditvi Jezusovega vstajenja od mrtvih kot vsi drugi učenci skupaj. Pokazal nam je tudi pot, kako naj poglobimo svojo vero v Kristusa, Vstalega. Skupaj s Tomažem in sedanjim papežem se ne smemo zadovoljiti z neko ''sterilno'' vero, ki je daleč od vsakdanjega življenja, daleč od resničnih stisk in težav ljudi okrog nas. Takšna sterilnost, brezčutnost slabi našo vero in nikogar ne prepriča. Najmanj nas same. Skupaj s svetim Tomažem lahko rečemo: Če ne vidim, če se ne dotaknem... Včasih resnično ne vemo, kaj bi storili ob trpljenju bolj ali manj bližnjih. Prvo je, da se ne obračamo stran ampak gojimo sočutje, skušamo biti blizu ljudem, ki trpijo. To je pogosto največ in tisto, kar trpeči najbolj potrebujejo. Človek zmore vse, če se počuti ljubljenega, če nekoga resnično skrbi zanj. Za to gre. In s tem trpljenje, bolečine niso več samo za smrt ali grožnja, ampak bolezni, težave prinašajo tudi novo življenje: življenje večje medsebojne ljubezni, sočutja, nežnosti. Če želimo biti priče Jezusovega vstajenja, bodimo tako odločni kot je bil sv. Tomaž, da se hočemo dotakniti Kristusovih ran. Brez tega dotkika bomo težko zares verovali. Tudi Kristus je Tomaža spodbudil, naj le stori kar je hotel. In sedanji papež obema potrjuje in nas spodbuja, naj ravnamo enako.
Danes je nedelja Božjega usmiljenja in papež je napovedal leto Božjega usmiljenja. Beseda usmiljenje lahko zavaja, zato bi raje rekel: sočutje. Poklicani smo so-čutiti z drugimi, najprej z domačimi, bližnjimi. Naj se skušamo vživeti vanje in v to kaj gredo skozi. Biti z njimi. To je krščansko in to nas bo bolj naredilo za priče Kristusovega vstajenja. Tako kot je naredilo Tomaža. Takšen dotik bo odločilen tudi za naše vstajenje in novo življenje.
コメント