- Ne bodite v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo prinesel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža. One day at the time. To zelo prav pride, posebno kadar je težko. To je človeško modro in včasih celo edino možno. Človek se ustraši in lahko obupa, če bi gledal predaleč naprej. Končno je danes najbolj pomembnen. Včerajšnjega dneva nimamo več, jutrišnjega tudi ne. V velikih težavah se osredotočimo na danes in ne premišljujmo o jutri. Lažje to naredimo kot verniki. Jutrišnji dan je v Božjih rokah. Tudi včerajšnji.
Ali Jezus spodbuja k lenobi, ko pravi naj ne skrbimo za jed, za obleko? Gotovo ne. V Jezusovem času so veliko bolj živeli ''iz rok v usta'' kot rečemo, kot pa živimo danes, posebno mi v naši skupnosti, sploh v zahodni družbi. Mnogi ljudje imajo še danes skrb preprosto sploh preživeti. P. Blaž je povedal, da so učiteljice v katoliški šoli pri sv. Štefanu čakale na ček, ki so ga dobile. Živele so od čeka do čeka. Nekateri si ne znajo nič prihraniti. Zapravijo več kot imajo in potem zlepa nimajo. Oči so lačne, pravimo. Ena vrsta skrbi je, če moraš skrbeti za preživetje, druga vrsta pa, če si zadolžen. Vedno skrbimo. S pomočjo vere v Boga človek lahko postavi prava sorazmerja do materialnih dobrin. Človek lahko postane suženj stalnih potreb, ki so delno resnične, dosti pa že umetne. Nikdar ni dovolj. Človek lahko postane suženj, če se temu toku prepusti.
Kako pa razumeti po eni strani milijone lačnih, po drugi pa to Jezusovo zagotovilo, da nebeški Oče skrbi za nas, če skrbi celo za ptice pod nebom in lilije na polju? Jezus govori nam, vsakemu od nas o skrbi zase. Skrbeti za Božje kraljestvo pa pomeni skrbeti tudi za druge. Lačen sem bil in ste mi dali jesti. Razlikovati je potrebno med preveliko skrbjo zase in dolžno skbjo kristjana za druge. Taki, ki poznajo stvari, povedo, da je na svetu dovolj hrane, da nikomur ne bi bilo treba biti lačen. Problem je v preveliki skrbi zase in premajhni za druge. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Nisem še slišal, da bi kdo drugim dajal hrano in bil pri tem pa sam od lakote umrl. Eni gredo prostovoljno delat v dežele, kjer so potrebe: npr. preko Rdečega križa ipd. Tega, kar drugim delijo so tudi sami deležni. Eni pa samo zase skrbijo in še to jih skrbi. Vaš nebeški Oče To spominja na skupnega Očeta, ki skrbi za nas, moramo pa skrbeti tudi drug za drugega, posebno za tiste na robu. Vsi smo otroci nebeškega Očeta.
Mar žena pozabi svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? To bi lahko povezal s sv. Pavlom: Meni pa je prav malo mar, če me sodite vi ali kakšno človeško sodišče in malo naprej: Gospod bo osvetlil kar je skrito v temi in razkril namene src. Živimo v času, ko je to, da se mama ne usmili svojega nerojenega otroka celo z zakonom zagotovljeno! Po drugi strani pa je pokazano, da človeški zakoni včasih ne ustrezajo resnici, niso v skladu z Božjimi zakoni. Ni vse prav, kar je dovoljeno. Bog preiskuje srca in samo videz ni dovolj zanj. Naj nam Bog pomaga k stalnemu spreobrnenju srca, naše najbolj svete in skrite kamrice. Tja naj pride Gospod, ki mu služimo. Ne moremo služiti dvema gospodarjema: po eni strani Bogu, po drugi pa mamonu. Postni čas, ki je pred nami je dragocen čas za to, da postavimo stvari na pravo mesto.
A tudi če bi ona pozabila, jaz te ne bom pozabil, govori Gospod. Čeprav imamo v naših časih in krajih splav celo uzakonjen, v veri sprejemamo Božjo besedo, da Bog ne bo pozabil ne nerojenih otrok in ne nas. Če je Bog na prvem mestu, so vse stvari na pravem mestu. Vera, zaupanje v Boga bosta imela direktni vpliv na naše življenje, če se ta vera, to upanje dotaknilo, naselilo v naših srcih. Živeli bomo drugače. V srce se naseli mir, gotovost. Za srce gre, za resnico, za bistvo, ne za videz, na zunaj.
コメント