8. navadna nedelja A

8. navadna nedelja

 

Glavna tema Božje besede je ta, Da Bog skrbi za nas, zato naj ne skrbimo pretirano zase. Prav in potrebno pa je, da skrbimo za druge.

 

Želim z vami razmišljat o drugem berilu. Sv. Pavel piše v Korint in razlaga o svojem poslanstvu. To je na nek način poslanstvo vsakega kristjana.

 

Imejte nas za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti. Sv. Pavel je prejel to poslanstvo potem, ko se je spreobrnil. Gledano s strani vere smo vsi Kristusovi služabniki. Evangelij svari pred pretiranimi skrbmi in pravi: Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Gre za prioritete časa, energije, pozornosti. Kot kristjani smo oskrbniki Božjih skrivnosti. Katere so te? Življenje je od Boga, ki je dober Oče in skrbi za nas. Želi, da smo njegovi sodelavci in skrbimo za druge z darovi, ki nam jih je Bog dal. "Za oskrbnike". Oskrbnik je človek, ki upravlja s tem, kar je prejel od lastnika. Pavel se zaveda, da je oskrbnik Božjih skrivnosti. Z drugo besedo lahko rečemo, da v veri vidi stvari tudi v Božji luči. Vera je Božji dar, ki ga razvijamo s tem, da jo živimo in podarjamo drugim.

 

Od oskrbnikov se zahteva, da so zanesljivi. Če ti je bilo nekaj zaupano v oskrbovanje, moraš s tistim dobro ravnat. Kolikor smo po krstu, birmi, veri, ki jo imamo, oskrbniki Božjih skrivnosti, imamo poklic in nalogo, da smo glede tega vse bolj zanesljivi. Evangelij svari pred pretiranimi skrbmi glede česarkoli. Vse je Božji dar, najprej življenje samo, zato si ne delajmo prevelikih skrbi. Naša glavna skrb naj bo ta, da bomo zanesljivi oskrbniki vsega, kar nam je Bog zaupal.

 

Meni je prav malo mar, če me sodite vi ali kakšno človeško sodišče... Sodi mi namreč Gospod. Pavlova glavna skrb je ta, da ravna v skladu s svojo vestjo pred Bogom. Drugo mu je manj pomembno, oziroma mu sploh ni pomembno. Pavel spodbuja k ravnanju po notranjem prepričanju, ne pa po tem, kar drugi delajo, sprejemajo ali odobravajo. Ne gre za to, da je komu prav malo mar ali dela prav ali narobe, dobro ali slabo. Pavel ne govori o takem "malo mar, če me sodite". Pavel pove, da je njegova glavna skrb kako ga bo za njegovo življenje, ravnanje sodil Bog.

 

Živimo v deželi in kulturi, kjer v dokaj visoki meri spoštujemo in pustimo, da drugi živijo po svoje. Včasih starše boli, ko gredo otroci po svoje, ampak v glavnem potem to sprejmejo, se sprijaznijo in ne nergajo kar naprej. Toleranca je dobra osnova za fo, da ne bi živeli samo na zunaj, iz navade tako kot živimo, temveč iz notranjega prepričanja.

 

V Sloveniji samo kakih 10% ljudi hodi k maši. Pozimi v dostikrat mrzle cerkve. Sicer ne razumem prav kristjanov, ki se imajo za kristjane, ki pa niti k maši ne hodijo. Hodijo pa tisti iz prepričanja, ne samo iz navade, neke socialne prisile kot je obstojala včasih.

 

To, da hodimo k maši v Lemont je dobra navada, poglabljati pa je potrebno tudi osebno vero, zavest, da smo oskrbniki Božjih skrivnosti. Tu je kraj, kjer lahko živimo svojo vero skupaj z drugimi: skupno bogoslužje v cerkvi, druženje in skupno delo za druge v domu in sploh v Lemontu. Vse življenje je za kristjana počasi treba oblikovati in poglobiti tako, da bo izražalo vero in prepričanje, da nam bo Bog sodil, kako smo bili oskrbniki njegovih darov.

 

Bog bo osvetlil kar je skrito v temi, in razkril namene src. Naša kultura je pozunanjena. Kar se vidi, na zunaj je pomembno. "Dobro izgledaš." To je v ZDA res: še v krsti! Ampak to ni dovolj niti najbolj pomembno, pravi Pavel in zdrava kmečka pamet. Enako poudarja evangelij: Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Prim. sestra Ema v Avstraliji: ''Kakšno kremo pa uporabljate?'' ''Mrzlo vodo.''

 

Zelo dobra navada in vaja (telovadba: danes se poudarja samo telesno gibanje) za iskanje Božjega kraljestva je jutranja in večerna molitev. Tebe ljubim, Stvarnik moj itd. Vse je noter.

 

Postni čas je pred nami. To je blagoslovljen čas čas za to, da se zavemo, poglobimo vero in zavest, da smo oskrbniki Božjih darov s katerimi naj dobro upravljamo. To je tisto kar šteje in bo ostalo za večnost.

 

Bishop Barron

Še naprej beremo Govor na gori. Lilije, ptice... Ali je res tako enostavno? To zimo že gre, drugače pa ptice tudi umirajo, če ne najdejo hrane. Radikalen jezik. Če je palica zvita v eno smer, jo moraš zviti v drugo stran. Nekaj takega je tudi ta jezik evangelija.

Dva gospodarja. Največja pozornost komu? Čemu si usužnjen. Kaj ti je najbolj pomembno? Gravitacija k čemu, komu? Jezus nas kliče naj nam bo Bog glavni fokus. Kaj nas najbolj skrbi, nam je največja vrednota? Čemu posvečamo največjo pozornost? Npr. med velikimi stavbami v Chicagu komaj najdeš katoliško stolnico. Wills Tower, Eon building, John Hankock building se imenuje po insurance companies. Denar! Legitimne skrbi za materialno dobrobit imamo. Ali ni življenje več kot telo – za to gre! Življenje je najprej in predvsem Božji dar. Bog ve za vse lase na glavi. Niti vrabec ne pade s strehe.

Ali mati pozabi otroka? Pa če tudi bi se to zgodilo, Bog nas ne pozabi. In ta ljubeči Bog ima smisel zame. Vse druge skrbi morajo biti podrejene skrbi za Boga, njegovo voljo. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico. Najprej, ne samo to. Težava je, da to postavljamo na glavo. Najprej pripadamo mamonu in vse se vrti okrog tega. Smo sužnji mamonu. Glavna pozornost je namenjena materialnemu življenju. Če ne postaviš Boga na prvo mesto ne bomo vedel, kaj delati z materialnimi stvarmi, ko si jih pridobimo.

Pavel, služabnik Kristusa Jezusa (suženj).