6. navadna nedelja A

6. navadna nedelja

 

Lani je izšla obsežna papeževa enciklika Radost ljubezni. V slovenščini ima 180 strani. Razen tega, da poglobljeno piše o zakonu in družini papež vabi vsakega od nas naj se ne zadovoljimo s položajem v katerem smo, v odnosu do Boga in do naših bližnjih, zlasti v zakonu in družini, ampak naj z Božjo pomočjo gremo naproti večji pravičnosti in ljubezni do Boga in drug do drugega. Začnemo naj točno tam, kjer smo danes. Drug drugemu naj pomagamo tudi s tem, da drug drugega ne sodimo in obsojamo, temveč sprejemamo, ljubimo. Potem pa se ne smemo s tem stanjem sprijazniti in zadovoljiti, pač pa nas"radost ljubezni" vabi, kliče naprej: k boljšemu, bolj ljubečemu in srečnemu življenju. Današnja Božja beseda lepo ponazarja za kaj gre. In papež ni nad Božjo besedo, Cerkev ni nad Božjo besedo, temveč ji služi.

 

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: "Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Tako tudi papež ne "razvezuje" nauka Cerkve temveč dopolnjuje razumevanje. Ne smemo metati kamenja v težavno življenje drugih ljudi, temveč hoditi z njimi, jim biti blizu, da bi oni (in mi ) lažje šli naprej. To od nas zahteva Jezusovo ravnanje.

 

Jezus od zgolj zunanjega izpolnjevanja zapovedi Ne ubijaj pokaže na globino srca v kateri se začne vsaka stvar: kdor se jezi na svojega brata. Tu se začne.

 

Ne prešuštvuj....jaz pa vam pravim: kdor koli s poželenjem gleda žensko je v srcu že prešuštvoval z njo. Spet je poudarek na dogajanje v srcu, ne pa samo na zunanja dejanja.

V pripravi na poroko uporabljam pripomoček Focus, to je vprašalnik, ki skuša zaročencem pomagati k odprtemu pogovoru. Tam je tudi vprašanje glede nezvestobe: nikoli, pod nobenim pogojem ne bi ostal v zakonu, če bi mi bil zakonec nezvest. Tam je zapisana tudi opomba, da se nezvestoba lahko začne v pomanjkanju posvečanja časa drug drugemu, v čustveni oddaljenosti, v tem, kakšne prioritete imata, kam vlagata svoj čas, energijo itd. Temu Jezus pravi je v srcu že prešuštvoval. Tu se začne, pri posamezniku in pri paru. Redko je samo eden odgovoren, kadar sta dva skupaj.

 

Rečeno je bilo: ''Kdor se loči od svoje žene, naj ji da ločitveni list'' Mojzesova postava je v tem skušala biti pravična do žene, ki je s takim listom imela možnost, da se je kdo drug poročil z njo. Drugače je bila kot izobčenka. Jezus pokaže, da tako ''usmiljenje'' še zdaleč ni dovolj. Bog je zvest človeku in Bog je človeka ustvaril po svoji podobi ter človeka poklical k zvestobi. V vsakem zakonu in vsakem odnosu se izčrpajo človeške zaloge ljubezni, potrpežljivosti, pozornosti. Tam, kjer človeku poidejo moči, Bog vstopi, če je zaželjen. Poroke se sklenejo v nebesih, pravi ruski pregovor. Lahko bi dodali, da se ločitve skelenjo v peklu.

 

Če se s kom spreš, lahko ostaneš ti pri svojem, drugi pa pri svojem. Papež je z dokumentom Radost ljubezni pokazal, da gre glede zakona, družine za tako velike stvari, za tako velik Božji načrt, ki se tiče prav vsakega človeka, da si Cerkev, kristjani ne moremo privoščiti, da bi se ''sprli'', obrnili stran od kogarkoli. Prizadevati si moramo za to, da pristopimo k vsakemu človeku, k vsakemu paru, družini, pa naj bo še tako daleč od krščanskega ideala. Vsakega je treba ljubeče sprejeti tam kjer je in spremljati k rasti v ljubezni. Papež uporablja prispodobo Cerkve kot vojaške bolnice na bojišču.

 

V človekovem srcu se vse začne, dobro in slabo. In človekovo srce je tisto, kjer sem vsak dan poklican izbirati dobro, kot je povedal že Sirah v prvem berilu: Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi....Pred ljudmi sta življenje in smrt. Božja beseda, nauk Cerkve prinaša življenje. Papež je s svojo okrožnico, ki je nastala po kar dvakratnem posvetovanju škofov s celega sveta, poudaril da je Radost ljubezni namenjena vsakemu človeku, vsakemu paru, vsaki družini. Vsak je poklican, da od tam, kjer je, gre z Božjo pomočjo in tudi s pomočjo Cerkve, to je nas vseh, naprej po poti večje ljubezni in zvestobe Bogu, ki je pot, resnica in življenje.