5. postna nedelja
1. b. Glejte, odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov. V nas je morda marsikaj mrtvega, omrtvelega. Bog želi, da živimo v polnosti. O moje ljudstvo – nismo tuji Bogu temveč nas pozna. Včasih smo omrtveli, ker si ne upamo pogledati resničnosti v srce, v oči. Bog nas vabi ven in nam pove, da nas bo pripeljal v obljubljeno deželo, v Izraelovo deželo.
Svojega duha denem v vas, da boste oživeli. Gospodov duh je duh življenja, je duh svežine. Gospodov duh more pomagati, da v nas oživi kar je omrtvelo. Vas spet postavim na vašo zemljo, to je na trdna tla, na zemljo, ki nam pripada, kamor spadamo po pravici in resnici. Bog nam to privošči in nam jo želi dati nazaj, če smo jo izgubili.
Kaj je moj grob? Včasih kdo reče: o tem raje ne razmišljam. Boleči spomini, zamere, rane iz mladosti ali take ki se vlečejo v družini morda že več generacij. Morda je to za nekoga grob, omrtvelo v njem. Nekaj postane mrtvo v nas zaradi takih reči.
Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil. Oživitev tega, kar je v nas omrtrvelo bo pomagalo k spoznanju Gospoda, k resničnosti njegovih besed. To ne bo samo nekaj kar smo slišali, temveč nekaj kar bo tudi storil.
Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Kaj pomeni živeti po mesu? To je način kako Pavel izrazi sebično materialistično življenje brez misli na Boga in večnost.
2. b.Vi pa ne živite po mesu ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. Sveti Duh je tisti, ki prebiva v nas in če poslušamo Njegove navdihe ne živimo po mesu, temveč po duhu. In ta Božji Duh, ki je Jezusa obudil od mrtvih bo obudil od mrtvih tudi nas, če živimo po Božjem Duhu.
Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?
Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl. Obe, Marta in Marija to Jezusu poočitata. Res se je Jezus nekam mudil. Še po tistem, ko je izvedel, da je njegov prijatelj Lazar bolan, je ostal v tistem kraju še dva dneva. Tu ga tudi Marija najde tam, od koder je Marta tekla domov povedat, da je Jezus prišel. Kolikokrat se nam dogaja, da se Jezusu ne mudi, ko ga kličemo!? Morda je tudi naša molitev podobna Marijinemu očitku včasih? Marija se ni bornila stran. Vseeno je prišla k Jezusu in z njim govorila. Mi tudi molimo, čeprav bi včasih Bogu raje zamerili.
Po molitvi je Jezus zaklical z močnim glasom Lazar, pridi ven! Gre za Jezusovega prijatelja, ki je bil že štiri dni v grobu. Gre pa tudi za vsakega od nas in za vse tisto, kar je v nas morda mrtvega. Jezus kliče k obujenju ne samo poslednji dan temveč tudi danes. Naj nas Božja milost ozdravi, obudi od mrtvih.
* Jezus je vstajenje in življenje ne šele po smrti, temveč že sedaj. Lazar je znamenje Jezusa, ki obuja mrtve. Jezus že swedaj obuja tiste, ki so mrtvi v sebi. Obuja tisto, kar je mrtvega v nas. Pridi ven iz svojega groba. Živi! Živi na polno!
* Kot v času Ezekiela tako tudi danes človek včasih potrebuje predvsem upanje, zaupanje v Boga.
* Življenje po mesu človeka siromaši, notranje (iz)prazni. Življenje po Duhu pa človeka polni z življenjem v polnosti. Tako življenje se preliva v večnost.
* Obujenje Lazarja pokaže, da naša vera ''deluje'' že v tem življenju in nas obuja.
Â