5. postna nedelja Leto A 2014
Po spreobrnenju žene, Samarijanke, ki je imela pet mož in ta s katerim je živela, ni bil njen mož, in po ozdravljenju sLeporojenega, poslušamo še en dol evangeljski odlomek, o obujenju Lazarja. Sestri sta poslali Jezusu sporočilo: Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan. Kolikokrat mi pošiljamo Jezusu, Bogu, sporočilo o kom, da je bolan, o kom ki potrebuje Božjo pomoč! Jezus pa kot da se še kar obira, ne pride, in takrat, ko končnopride, je Lazar že štiri dni v grobu! Prvi nauk: ne zavlačuj z obiskom bolnika! V izkušnji vere vemo, da včasih molimo za ozdravljenje nekoga, pa kot da je Bog gluh za naše molitve, prošnje. Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli ga zaprosiš. Tako je Marta rekla Jezusu, tako tudi mnogi ki so molili za ozdravljenje bolnika, pa je ta umrl, Bogu očitajo. So razočarani. Morda Bogu celo zamerijo, izgubijo vero. 'Toliko sem molil, smo molili...'' Evangeljski odlomek pokaže na dramo bolezni, smrti, klicanja Božje pomoči, ki pa ne pride kot bi jo želeli, pričakovali. Marta vseeno ne izgubi vere: ''a tudi zdaj vem...'' Vera v Boga je ravno v tem, da ne postavim svojih pričakovanj za najbolj pomembno merilo, ampak da zaupam Bogu. On je premagal celo smrt. V enem stavku je povezano človeško razočaranje in hkrati trdno prepričanje ''vem, da ti bo Bog dal'', vera v Boga. Vera v Boga se odpira v resničnost, ki presega človekovo izkušnjo.
Jezus se je zjokal. To je najkrajša svetopisemska vrstica. Evangelij, ki je Božja beseda, pokaže na Jezusa, ki ima sočutje do domačih, pa tudi sam čuti žalost zaradi smrti prijatelja. Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl,'' poočita Jezusu tudi Marija. Tista Marija, ki jo je enkrat prej Jezus pohvalil, da si je izbrala ''boljši del'', ko je sedela pri Jezusovih nogah, namesto da bi se trudila s postrežbo kot njena sestra Marta. Ljudje smo včasih vredu, drugič pa odpovemo. Jezus se zjoče z nami, nad nami. Naš Bog je sočuten.
Jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre... Veruješ to? Gre za vero, ki se ne ustavi niti pred največjimi razočaranji v življenju, niti pred smrtjo. Ja, možno je, da se počutim kot mrtev zaradi smrti ljubljene osebe. Možno je, da sem kot omrtvel zaradi razočaranja, neuspeha, nerazumevanja. Možno je, da sem kot Lazar v grobu, ki si niti ne more več sam pomagati, ampak potrebuje druge, da prosijo Gospoda zame. Ali pa sam prosim v brezupnem položaju koga drugega. Evangelij, veselo oznanilo je, da Kristus ne samo ozdravlja, ampak tudi obuja od mrtvih. Ima sočutje, čeprav se včasih nerazumljivo zadržuje in ne pride, kot sta mu očitala Marta in Marija. Včasih se obrnejo tako zapletene situacije kot se je ta pri Lazarju, ki je bil že štiri dni v grobu, pa je vendarle vstal. Marta in Marija sta prosili Gospoda, pa tudi ko je prišel s štiridnevno zamudo. Jezusu nista obrnili hrbta. Evangelist Janez pokaže, da je Jezus sočuten z nami, tudi če nas ne usliši takoj ali pa tako kot smo pričakovali. Sicer pa je glavno sporočilo, glavna vera, ki naj se je oklenemo, da je on vstajenje in življenje in da tudi če kdo umre, bo živel.
O Jezusovem vstajenju in življenju po smrti nam govori predvsem velika noč. Lazarjevo obujenje od mrtvih pa lahko navežemo na različne brezizhodne situacije, ko je kdo ''živ mrlič''. To je lahko fizično, lahko pa tudi psihično, duhovno. Lahko gre za enega človeka, včasih pa tudi za zakonsko življenje, lahko za življenje v skupnosti. Vse izgleda mrtvo, nobenega upanja na spremembo. Človek je v skušnjavi, da bi izgubil vero v Boga, ki se ne briga. In vendar ima Jezus sočutje, lahko pokliče Lazar pridi ven, če ohranimo vero, zaupanje kot sta ga sestri Marta in Marija. Tudi drug drugemu lahko pomagamo. Ni dobro biti sam. Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtel. Človeška bližina in sočutje sta pomembni na poti vere. Odlomek se konča: Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli kaj je storil, je začelo verovati vanj.
Že prvo berilo uvaja misel o tem, da smo lahko ''živi pokopani.'' Lahko se zgodi, da del nas umre: živimo napol, životarimo. V globokem razočaranju so živeli Judje v izgnanstvu v Babilonu. Vse, na kar so vezali svoje upanje, se jim je sesulo. V takem položaju so oni in morda mi potrebovali pomoč drugih, potrebujemo Božjo pomoč, da bi se uresničilo, kar je napovedal prerok Ezekijel: Odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov. Judje so potrebovali Ezekijela, da jim je prinašal Božje upanje, Lazar je potreboval svoji dve sestri in Jude, ki so podpirali družino, da jim je Jezus pomagal iz globoke žalosti in razočaranja, celo nad Jezusom. Potrebujemo medsebojno prijateljstvo, bližino, da bi si delili vesele trenutke, še bolj pa žalostne in brezizhodne. Ali znamo drugim pomagati z bližino, molitvijo kadar so v težkem položaju? Ali gojimo bližino, zaupanje, da bi tudi nam drugi lahko pomagali, kadar bi se počutili kot mrtvi Lazar, v grobu, s povoji po celem telesu in kamen zavaljen na grob...? Ali verujemo, zaupamo Kristusu, da On lahko obudi tudi kar je mrtvega v nas, v drugih?
Comments