5. POSTNA NEDELJA

5. POSTNA NEDELJA

Nekdo je prišel k spovedi in samo nekaj povedal o svojih grehih, veliko pa o grehih drugih ljudi. Spovednik je potrpežljivo poslušal, na koncu pa rekel: za pokoro en Oče naš in eno Zdrava Marijo za vaše grehe in tri rožne vence za vse ostale, ki ste jih spovedali.

Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo. Tako Jezus odgovori pismoukom in farizejem, ki so obtoževali ženo, svojih grehov pa niso videli. Če ne veste, kaj bi se spovedali pred veliko nočjo, vprašajte druge, vaše domače! Morda vam bodo celo radi povedali. V Lemontskem listu boste tudi lahko pogledali mali pripomoček za spraševanje vesti.

Postni čas nas kliče k osebnemu spreobrnenju in tudi k spovedi. Kakšne hude stvari, ki se zgodijo v življenju, nas včasih spravijo na kolena in k temu, da se zatečemo k Bogu. Tako je bila na kolenih nesrečna žena v evangeliju. Po Mojzesovi postavi ji je resnično grozilo kamenjanje, čeprav Judje pod Rimsko oblastjo niso smeli sami izvršiti smrtne sodbe. To je smela samo rimska oblast. Prav zato so Jezusa skušali na tak način. Če bo rekel, da je treba narediti po Mojzesovi postavi, ga bodo prijavili rimskim oblastem, če pa bo rekel, da žene ne smejo kamnati, ga bodo obdolžili, da ne uboga Mojzesove postave. Manipulirali so z nesrečno ženo, da so skušali Jezusa spraviti v past. Gre za manipulacijo s človekom, kar je že samo po sebi greh.

Jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več. To je vabilo k spreobrnenju in bistvo leta usmiljenja. Bog nas ne drži, obsoja za pretekle grehe, ampak nam želi podariti odpuščanje. To pa ne pomeni, da lahko živimo po starem naprej, naprej v grešnih navadah. Spoved pomaga, da sprejmemo Božje odpuščanje, da nas stari grehi in napake ne bi ovirali danes in jutri pri tem, da bomo ''vstali s Kristusom'' v novo življenje polnokrvnega kristjana. V današnji Božji besedi je polno spodbud h gledanju naprej.

Pozabljam, kar je za menoj in se stegujem proti temu, kar je pred menoj trdi sv. Pavel. V postnem času naj odložimo morebitno prtljago preteklosti, ki nas ovira pri tem, da bi šli naprej. Kar se da, je treba popravit, ostalo odpustit sebi in drugim in iti naprej. Tečem proti cilju pravi sv. Pavel. Ne bi mogel ''teči'', če bi imel težek nahrbtnik preteklosti na ramenih. Pri spovedi naj odložimo vse breme preteklosti pred Gospoda, ki nas ne obsoja, temveč tudi nam pravi: ''Pojdi in ne greši več.''

Tudi prvo berilo spodbuja h gledanju naprej. Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči. Glejte, nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite. Postni čas je tu tudi za to, da se vadimo v tem, da pozabimo vse kar že vemo in smo navajeni in gremo naproti novemu življenju v povezanosti s Kristusom, ki nas vabi: Pojdi in ne greši več. On nas osvobaja preteklosti za novo prihodnost.

Bog je Bog nemogočega. Tako govori Gospod, ki je utrl pot skozi morje. Izaija naprej spomni Izraelce, ki so v babilonskem suženjstu, da je Bog že v preteklosti naredil zanje navidez nekaj nemogočega. Ob izhodu iz Egipta so sli ''skozi morje''. Ni treba misliti samo na tiste pretekle dogodke. Bog tudi danes dela izredne reči in lahko vanj z gotovostjo zaupamo.

Ob evangeljskem odlomku bi lahko razmišljali tudi o smrtni obsodbi. Prešuštnico so obsodili na smrt. Jezus ji podari življenje in jo vabi k drugačnemu življenju. Uzakonjena možnost smrtne obsodbe kaže na starozavezni zakon ''zob za zob, glavo za glavo,'' ne upošteva pa Jezusa Kristusa in njegovega nauka. Družba ima pravico in dolžnost, da se zaščiti pred kriminalci. Nima pa pravice nad življenjem nikogar, niti nad življenjem tistega, ki je sam moril. Smrtna obsodba tudi ne upošteva možnosti spremembe človeka, spreobrnenja, novega življenja. Ali smo glede smrtne obsodbe na strani pismoukov in farizejev ali na Jezusovi strani?