5. NAVADNA NEDELJA
Moji dnevi so hitrejši kot tkalski čolniček, minevajo brez upanja. Starozavezni Job je simbol trpečega človeka. Knjiga je nastala okrog petsto let pred Kristusom in takrat Judje še niso imeli veliko vere v posmrtno življenje. Ljudje po smrti živijo v Šeolu, deželi senc, kjer ni niso niti srečni niti nesrečni. Vse kar človek ima, je to življenje. Če dela dobro, bo uspeval, mu bo Bog naklanjal zdravje in uspeh. Če dela slabo, ga bo Bog kaznoval z neuspehom, boleznijo. Današnji odlomek pokaže obupanega Joba. V hudi depresiji je, brez upanja. Niti žena niti prijatelji ga ne razumejo, mu očitajo, da je že naredil nekaj narobe, če ga je zadela taka nesreča. Počuti se, da je zapuščen celo od Boga. V Jobovi knjigi se Sveto pismo morda najbolj približa človeški izkušnji bolezni, zapuščenosti, depresiji, obupu.
Evangelij pokaže na Jezusov tipičen dan. Srečuje se z ljudmi, jih uči in ozdravlja, pozno zvečer ali zgodaj zjutraj čas posveča molitvi. Prejšnjo nedeljo smo Jezusa srečali v shodnici, danes poslušamo nadaljevanje Markovega evangelija, ko se napoti v hišo Simona Petra in njegovega brata Andreja. Tašča je bila bolna. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica je popustila in ona jim je stregla. Tu je prekršenih cela vrsta Judovskih pravil in navad. Jezus je pristopil v spalnico k bolni ženi in jo prijel za roko. Tega ne bi smel narediti, če ni hotel postati nečist. Ona pa je potem stregla, čeprav je bila še malo prej bolna. Spet prekršek. Jezus vzpostavlja novi red, red zdravja in ozdravljenih medosebnih odnosov. Nastopil je nov, mesijanski čas, oznanja evangelist Marko.
11. februarja je god lurške Matere Marije in svetovni dan bolnikov. Bolezen človeka prevzame in kot Jobu lahko pobere vse moči. Bolezen pa je lahko tudi poseben čas milosti za človeka, ko se vpraša o smislu in vrednosti vsega, kar je delal do takrat in o tem, kaj je zares vredno v življenju. Kot pravi pregovor: zdravi ima tisoč želja, bolni samo eno. Bolezen je lahko priložnost za začetek življenja na novo. Včasih mora priti človek tako daleč kot je prišel Job, da bi se ''zbudil''. Moja mama je včasih rekla: ''Zdravila nikoli niso bila dobra,'' ko sem se kot otrok kremžil ob sirupu za grlo. Ne gre za to, da bi si človek želel nesreče ali bolezni – to bi bilo znamenje norosti. Gre za to, da ko pride bolezen, to sprejmemo kot Božji dar in sporočilo. Navajeni smo gledati na Kristusa na križu, ampak kdor ni tako navajen na to, je to norost: v cerkvi in doma imamo na križ obešenega človeka! In vendar je Jezus na križu znamenje upanja za vsako bolezen in vsako drugo nesrečo. On nam lahko pomaga!
Tako kot se je Jezus dotaknil Petrove tašče, se danes dotika bolnikov preko zakramenta bolniškega maziljenja. V vseh zakramentih deluje Kristus sam, tako tudi v zakramentu, ki je posebej namenjen bolnim. Pri nas ga lahkjo prejmete na nedeljo po veliki noči, ali pa vedno, kadar ste pred veliko operacijo, težko zbolite ipd. Bog nam danes pomaga tudi preko zdravnikov, pomembna je tudi vera v Božjo pomoč. Niti čudežna ozdravljenja niso izključena. Vemo, da potrebujemo medicinsko dokazan čudež za proglasitev škofa Baraga za blaženega. Blažene in svetnike Cerkev razglaša po medicinsko dokazanih čudežih, kar govori o tem, da Bog še danes na čudežni način ozdravlja.
Še bolj kot samo telesno ozdravljenje si zase in za druge želimo, da bi bili duhovno zdravi: da bi imeli pravi odnos do Boga in do bližnjih kot tudi do sebe. Vzgled in spodbudo nam daje v današnjem evangeliju Jezus sam. Je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Prejšnji večer se je pri njem zbral ves kraj, da bi ga poslušali in da bi jih ozdravil. Tudi mi imamo morda polno obveznosti. Molitev nam daje pravi ritem in pokažen prioritete. Jezusu pravijo učenci: Vsi te iščejo. Človeška pričakovanja so velika, zato mora človek v molitvi najti pravo mero in videti celostno sliko. In Jezus se po molitvi odloči: Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel. Tudi mi v molitvi lahko bolje slišimo, kaj Bog od nas pričakuje. To je včasih nekaj drugega kot pa to, za kar nas iščejo ljudje, ker so navajeni, da jim bomo tisto dali. Prva in največja zapoved je ljubezen do Boga. Šele druga, pa čeprav prvi enaka je ljubezen do bližnjega, nas Jezus uči z besedo in zgledom.
Comentários