4. velikonočna nedelja
Pred kratkim mi je en naš možakar povedal, da v zadnjem času v njihovi župniji večkrat sliši o potrebnosti molitve in dela za duhovne poklice. Vprašal je župnika, zakaj se prejšnja leta ni več govorilo o tem ''s prižnice'' in župnik ni imel odgovora. Naj spomnim, da je 4. velikonočna nedelja vsako leto še posebej namenjena duhovnim poklicem in molitvi zanje. Letos je že 52 leto ta nedelja svetovni dan molitve za nove duhovne, to je duhovniške, redovniške in misijonarske poklice.
Takrat, ko sem bil bolan, me je en hudomušni faran podražil, da bom zdaj delal samo enkrat na teden, da ne bo prenaporno zame. Duhovniki delamo samo enkrat na teden, edino za božič in veliko noč morda malo več. Res čudno, da ni navala na naš poklic! To razumemo kot šalo, ker spontano slutimo, da pri duhovnih poklicih ne gre najprej in predvsem za lastno izbiro ampak za Božji klic človeku.
Naš nekdanji župnik, kasneje nadškof, je včasih rekel, da so duhovni poklici v župniji znamenje zdrave krščanske skupnosti. Taka skupnost je župnija, tudi naša v Lemontu. Mike, Gregor, Peter, tudi Bread so duhovniki, ki so izšli iz slovenske skupnosti. Nedavno sem srečal p. Eufema, ki ste ga nekateri poznali, ko je bil še doma pri sv. Štefanu. Strinjala sva se, da je človek sam sebi včasih največja ovira pri tem, da bi Bog mogel voditi njegovo življenje. Nekje sem prebral, da je velik problem, če jemljemo sebe preveč, Boga pa ne dovolj resno. Župnija, tudi naše versko središče je kraj, kjer se vsak od nas in vsi skupaj učimo poslušati Kristusa, od mrtvih vstalega in Dobrega pastirja. Papež je za letošnji svetovni dan duhovnih poklicev napisal, da smo podobno kot Izraelci na poti ''izhoda'': izhoda iz samih sebe in na poti h Kristusu in k svojim bratom in sestram.
Jaz sem dobri pastir. To je prispodoba za Kristusa, ki naj mu sledimo, ga poslušamo. Ovce korak za korakom in dan za dnem hodijo za pastirjem. Podobno mi ne moremo kar ''preskočiti'' z enega kraja na drugega, ampak moramo počasi, dan za dnem, teden za tednom, potrpežljivo izostriti uho za poslušanje Kristusa, Dobrega pastirja in hoditi za glasom, ki govori v naši notranjosti in govori v naši skupnosti. Včasih smo kot Izraelci, ki so blodili po puščavi. Iščemo vodo in hrano, ki bi nas odžejala, nahranila. Izraelci so bili izvoljeno ljudstvo, vendar niso prišli v obljubljeno deželo celih 40 let, čeprav bi po moje lahko prišli v nekaj tednih, kljub temu, da so večinoma hodili peš. Njihova pot in blodnja je prispodoba človeškega življenja. Blodimo, ker ne verjamemo, da nas lahko vodi Dobri pastir. Gre za to, da ga slišimo in poslušamo.
En sam je Dobri pastir, duhovniki pa Kristusu pomagamo kakor vemo in znamo. Bolje rečeno: kolikor najprej sami poslušamo Dobrega pastirja. Pastirji so poleg duhovnikov posebno starši svojim otrokom. Vsak kristjan je končno lahko voditelj, ''dobri pastir'' drugim s svojim načinom življenja, s svojim zgledom. Vsi kristjani smo poklicani verovati, poslušati in slediti Kristusu, Dobremu pastirju. Bolj ko mu bomo sledili, bolj bodo tisti med nami, ki jih Bog kliče v svojo posebno službo, v duhovni poklic, mogli slišati Njegov glas in mu pogumno sledili.
V nekaj dneh bomo začeli Marijin mesec maj. Marija je znala reči Bogu ''da'', in je znala svoje načrte in zamisli podrediti Božjim načrtom. To, kar je ona naredila, je nam vsem mogoče in dosegljivo: vsak dan znova Bogu reči da. Sprejeti svoje življenje in vse kar se v njem dogaja iz Božjih rok in se odločiti, da bomo po najboljših močeh storili to kar mislimo, da Bog od nas pričakuje. To pomeni poslušati Dobrega pastirja, ki nas vodi ''na sočne pašnike.'' Največja ovira pri tem smo vsak sam sebi. Namesto, da bi se osredotočali na Kristusa, dobrega Pastirja, se osredotočamo na samega sebe in na svojo lažno varnost in svobodo. To je vsakdanja borba in izbira. Molimo zase in drug za drugega, da bi izostrili uho za Dobrega pastirja, mu verjeli in sledili.
Comments