4. postna nedelja Leto A 2014
Sleporojeni napreduje od telesnega vida do duhovnega uvida in vere v Jezusa Kristusa. Farizeji nazadujejo od začetnega sprejemanja, da je slepi ozdravel do popolnega zavračanja Jezusa. Telesna slepota je veliko prikrajšanje, še hujša pa je duhovna slepota, slepota srca,slepota duha. Zgodba je globoko simbolna in pokaže tudi na pomen krsta: Pojdi in se umij v vodnjaku Siloa. Potem, ko se je umil, je sleporojeni videl. S tem, da je videl, je tudi na na novo zaživel. Odlomek poudari pomen osebnegasrečanja s Kristusom, na postopno spoznavanje in sprejemanje, kdo je Jezus: Tisti človek, ki se imenuje Jezus.... Prerok je....Verujem Gospod. Do te vere mu je pomagalo osebno srečanje s Kristusom, še posebej pa izkušnja ozdravljenja: Eno pa vem, da sem bil slep in zdaj vidim.
Gospa, ki je v bolezni začasno izgubila vid, je rekla, da je bilo to stokrat huje kot pa, ko je zbolela za rakom. Lahko si to zamislimo, če zapremo oči in pomislimo, da jih ne bi mogli več odpreti, Kako bi živeli? Težko. Oko, vid, je res velik dar. Sleporojeni je trpel zaradi slepote, potem pa še zaradi predsodkov zaznamovanosti, ki je bolezen spremljala. Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep? Večno vprašanje Božje kazni. Stalni odgovor Cerkve je, da ni Bog tisti, ki kaznuje. Telesne hibe so lahko posledica osebnih grehov, tudi grehov staršev. Do tega lahko pride zaradi neodgovornosti, zanemarjanja zdravljenja kakšnih bolezni ipd. Ni pa Božja kazen.
Odlomek pokaže na moč dejanj. Dve vrstici govorita o ozdravljenju sleporojenega, kar 39 vrstic pa o vsem, kar to dejanje sproži. Sleporojenega Jezusovo dejanje pripelje do globoke osebne vere, farizeji še bolj trmasto vztrajajo v temi. O papežu Frančišku je bilo rečeno, da je več naredil s tem, da je na trgu sv. Petra poljubil hudo bolnega človeka kot če bi napisal celo okrožnico o ljubezni. Dejanja!
Ves si rojen v grehih, pa nas boš ti učil. Invrgli so ga ven. Farizeji niso mogli sprejeti Kristusa, ker so bili preveč vezani na to, kar so vedeli, na kar so bili navajeni, kar so poznali. Bog preseneča in če ga hočeš sprejeti, se ne smeš oklepati svojih predstav. Sleporojenega so vrgli ven judovski voditelji. Prej je bil izključen iz skupnosti zaradi svoje slepote, zdaj zaradi vere v Kristusa. Kristjane, to je spreobrnjene Jude, so v prvih časih krščanstva metali iz judovskih shodnic. To, kar jim je pred srečanjem s Kristusom, s krščanstvom, pomenilo versko identiteto, jim je bilo vzeto. Če vzamemo svojo vero zares, počasi spoznamo, da se moramo okleniti osebe, Jezusa Kristusa. Če se oklepamo nekih navad, načinov, nas bodo ti lahko ovirali na poti k Njemu. Kot je nekdo napisal: Za tisto, kar je res vredno imeti, bomo morali morda izgubiti vse drugo. Sleporojeni je izgubil odobravanje, podporo verskih voditeljev, našel pa Kristusa, ki je edini vreden,da se ga oklenemo, pravi evangelist Janez s svojo zgodbo o sleporojenem. To je izziv postnega časa: spreobrnenje in srečanje z živim Kristusom, hoja za njim.Naj spregledamo!
Comments