4. POSTNA NEDELJA
Judovski učitelj Nikodem, iz farizejske judovske stranke in član sinedrija, torej med voditelji ljudstva, ponoči prihaja k Jezusu in se z njim pogovarja. Kot pismouk je dobro poznal Sveto pismo in v njem našel Božjo besedo, Boga samega. Mnoge druge učitelje postave je znanje oviralo pri tem, da bi se srečali s Kristusom, Nikodem pa je ponoči prihajal in se pogovarjal z njim. Luč in tema imata pri evangelistu Janezu pomembno simboliko. Tudi za nas. Noč predstavlja temo nevere, dvoma. Luč in tema predstavljata tudi bistveno razliko med vsem znanjem, ki ga more človek doseči z razumom in na drugi strani vero. Vse Nikodemovo znanje je v noči postavljeno na stran, ko se sreča z živim Bogom in ga posluša. V tem srečanju sliši nekaj najlepšega, kar je zapisano v Svetem pismu: Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, ki vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Tega Nikodem ni mogel doživeti z vsem znanjem, študijem Svetega pisma. To je moral slišati, doživeti v živem stiku z Jezusom.
Nikodem predstavlja vsakega od nas. Imamo dolgo tradicijo Cerkve, lepe verske navade, morda tudi veliko znanja. Vse to je dobro in potrebno, ampak Nikodem nam pokaže, kaj nam je še potrebno. Vse drugo dati na stran (to predstavlja noč) in se srečati s Kristusom, ki nam ga Oče v svoji veliki ljubezni pošilja. Srečati se z Njim ''z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo''.
Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, pravi Jezus Nikodemu. Nikodem je dobro poznal Sveto pismo in je dobro poznal dogodek iz časa, ko so Izraelci taborili v puščavi, na poti iz Egipta v obljubljeno deželo. Godrnjali so zoper Boga in Mojzesa zaradi trdega puščavskega življenja in potovanja. Takrat pa so prišle kače in začele pikati ljudi. Veliko jih je pomrlo. Izraelci so videli, da so grešili proti Bogu in proti Mojzesu in so Mojzesa prosili pomoči. Bog je Mojzesu naročil, naj naredi bronasto kačo. Kdor bo pičen, pa bo z zaupanjem pogledal na bronasto kačo, ne bo umrl.
Podobno je Jezusov križ znamenje upanja za ljudi. On jemlje nase naše grehe, grehe vsega človeštva. Kdor veruje vanj, se ne bo pogubil, ampak imel večno življenje. To je nova in večna zaveza, ki jo je Bog sklenil z ljudmi – pri vsaki sv. maši ob posvetitvi Rešnje krvi duhovnik ponovi, spomni na novo, večno zavezo. Kača v puščavi je ljudi reševala telesne smrti. Jezus pa bo povzdignjen na križ, pravi Jezus Nikodemu, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje.
Prvo berilo povzame več kot sedem stoletij zgodovine Izraelcev: od vse večje nezvestobe voditeljev in ljudstva v obljubljeni deželi, preko narodne katastrofe, ko so prišli Babilonci, jim vse izplenili, požgali, mnoge pobili in vse ostale odpeljali v sužnost. Odlomek se končuje z omembo perzijskega kralja Kira, ki je zasužnjenim narodom omogočil, da so se lahko vrnili domov. Vso to zgodovino lahko beremo kot osebno, družinsko, narodno življensko pot. Osnovni poudarek odlomka je prepričanje, da vera in zvestoba Bogu prinaša blagoslov, nevera in nezvestoba pa prinaša tragedije.
Že od starozaveznega Mojzesa ter Sinajske zaveze in še prej, pa vse do nove in večne zaveze v Jezusovi krvi, nam Bog prihaja naproti in nas vabi v prijateljstvo, v zavezo z Njim. Naj kot Nikodem, ki je ponoči prihajal na pogovor k Jezusu, tudi mi odložimo vse postranske reči in se srečamo z Njim, ki nas z ljubeznijo vabi v svojo družbo. Osebnega srečanja z Gospodom nam noben pripomoček ne more nadomestiti, kot ni mogel nadomestiti pismouku Nikodemu.
Comentarios