4. NAVADNA NEDELJA
Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu, kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajal ženi, in je razdvojen. Če bi to Pavlovo osebno mnenje vzeli kristjani za pravilo, bi bilo že zdavnaj konec krščanstva, saj kolikor je znano, je samo Devica Marija spočela Sina po Svetem Duhu. Odlomek je potrebno razumeti v Pavlovem kontekstu, kjer so pričakovali, da bo v kratkem prišel konec sveta in zato si ne smemo glave in srca napolnjevati z manj pomembnimi rečmi, pa čeprav je to zakon in družina. Še vedno je veljavna spodbuda, da je treba Boga postaviti na prvo mesto, pa naj je kdo poročen ali samski. Vsak kristjan s svojim življenjem najprej odgovarja Bogu, potem in hkrati tudi ljudem. O tem govorita tudi prva in največja zapoved, ter druga, ki je tej enaka, torej ljubezen do Boga in do bližnjega. Drugi vatikanski koncil je poudaril,da je v vsakem stanu in življenskem položaju mogoče in potrebno poslušati nauk Jezusa Kristusa in rasti v življenski modrosti in zrelosti, z drugo besedo v svetosti.
Prvo berilo iz Pete Mojzesove knjige je uvod v evangelij, kar je pogosto v nedeljskem bogoslužju. ''Nova zaveza je v stari skrita, stara zaveza pa v novi odkrita.'' Stara zaveza pripravlja na Jezusa Kristusa. Odlomek prvega berila je del Mojzesovega govora ob koncu njegovega življenja. Mojzes tolaži in opogumlja izvoljeno ljudstvo, da potem, ko njega ne bo več, jim bo Bog pošiljal preroke. Danes razumemo preroka kot tistega, ki napoveduje prihodnost. V svetopisemskem pomenu pa je prerok tisti, ki z besedami in dejanji razlaga Božjo voljo ljudem, je posrednik med Bogom in ljudmi. Če preskočimo na novo zavezo in na nas, smo po krstu postali deležni tudi Kristusove preroške službe. Z dejanji in besedami naj oznanjamo Kristusa in s tem Božjo voljo ljudem. Besede mičejo, zgledi vlečejo, je tu spet pravi pregovor in resnica. Mojzes svari, naj si nihče ne drzne govoriti v Božjem imenu, če govori in dela po svoje. Toda prerok, ki bi se drznil v mojem imenu govoriti besedo, katere mu nisem ukazal govoriti, ali ki bi govoril v imenu drugih bogov, ta prerok bo moral umreti. Gre za zelo veliko odgovornost. Na misel mi prihaja, kako je papež ostro prijel kardinale ob božičnem voščilu. Že v Mojzesovih časih je bila skušnjava, da bi kdo sprejemal čast preroka, govoril in delal pa po svoje. Vseeno pa je res, da Bog kliče v različne službe. Preroke, ki govorijo v Božjem imenu, je treba poslušati. Kot omenjeno so preroške službe deležni vsi krščeni, posebno službo glede tega pa imajo papež in škofje, pomagajo jim tudi duhovniki in diakoni. Vsi kristjani, vključno z duhovniki, škofi in papežem pa preroške službe ne opravljamo neodvisno, ampak samo v povezavi z Jezusom Kristusom, od mrtvih vstalim in smo deležni njegove preroške, duhovniške in kraljevske službe.
V Kafarnaumu je Jezus v soboto šel v shodnico in učil. Stavek spomni na to, da se je vsak odrasel moški lahko javil v shodnici, da bo bral Božjo besedo in prebrano razložil kako je razumel. Tako kot če bi naši bralci po berilu še razložili, kaj so prebrali in kako razumeli. Morda bi imeli potem več bralcev? Ali pa manj? Biblične skupine delajo v skupini na ta način. Poslušalci v shodnici v Kafarnaumu so opazili, da Jezus uči, razlaga z veliko avtoriteto. V Markovem evangeliju beremo komaj prvo poglavje, pa se Jezus že ostro sooča s silami teme, s hudobnim duhom. Ljudje se šele čudijo moči s katero Jezus uči, hudobni duhovi pa ga že prepoznavajo: Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem kdo si: Sveti, od Boga. Jezus prihaja na svet, da se sooči s silami zla in odreši človeka, ki je ujet v grehu, zlu. Čas prvega stoletja, Jezusov čas je bil močno zaznamovan z vero v duhove. Vse, kar je bilo bolno, nepravilno, poškodovano v ljudeh in v svetu so pripisovali hudim duhovom. Marsikatero bolezen, ki so jo pripisovali hudobnim duhovom, danes uspešno zdravi medicina. Dejstvo zla, tudi osebnega v hudobnih duhovih, pa še vedno obstoja. Mnoge človekove bolezni imajo duhovne korenine in človeka zasužnjujejo. Npr. različne zasvojenosti (alkohol, droga, internet, nakupovanje, igre na srečo) človeka zasužnjijo, da sam ne more iz njih. Eden od uspešnih načinov zdravljenja je pot dvanajstih korakov, ki gradi na duhovnih temeljih. Duhovni temelji so za nas kristjane končno Kristus sam, ki človeka osvobaja vsake sužnosti in nam prinaša svobodo Božjih otrok. Nasprotje med Bogom in hudobnim duhom, ki se v Jezusu zaostri, Marko pokaže že takoj v prvem poglavju evangelija. Drama med dobrim in zlom se dogaja tudi v vsakem človeku. Povezani s Kristusom zmagujemo in napredujemo v svobodi, ki nam jo je on pridobil.
Comments