4. NAVADNA NEDELJA

4. NAVADNA NEDELJA C

Odlomek govori o poklicu preroka Jeremija. Preroki so bili poseben dar ljudstvu v Stari zavezi. Bog jih je pošiljal, da so ljudi usmerjali na pravo pot, opozarjali na napake. Preroki so bili razlagalci Božje volje v določenem času. S svojim življenjem, to je z ravnanjem in z besedami, so bili poklicani oznanjati kaj Bog hoče. Odlomek pokaže, kako globoko se je prerok zavedal svojega poklica: Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, in postavil... Nikakor ni nekaj za kar se je sam odločil. Odločitev, izbira je bila od Boga. Bog je tisti, ki človeka kliče ne samo v življenje – že to je Božji dar in načrt, pač pa mu namenja tudi poklic, poslanstvo, ki naj ga v življenju uresniči.

Prejšnjo nedeljo smo imeli krst med mašo in smo se ob krstu Izabele spomnili tudi tega, da smo s krstom tudi sami postali deležni Kristusovega preroškega poslanstva. To se morda sliši teoretično in odmaknjeno, gre pa za to, da poslušamo in izpolnjujemo Božjo voljo in to tudi drugim razlagamo: predvsem z življenjem, kadar in kjer je primerno pa tudi z besedami. In kaj je Božja volja? Božja volja je ljubezen.

Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govori vse, kar ti ukažem. Ne ustraši se jih...te naredim za utrjeno mesto, za železen steber, za bronasto obzidje proti vsej deželi. Prerok se seveda čuti majhnega, nezaščitenega in zato ranljivega. Naloga je velika in strah ni nič čudnega. Kako naj bo sam proti močnim, številnim rojakom, ki imajo drugačne misli, poglede, vrednoste, cilje. Bog preroka opogumlja. Spominja ga na njegove dolžnosti in naj se ne ustraši.

Starši, učitelji, duhovniki, voditelji v skupnosti morajo povedati kar čutijo v vesti, da je prav. Možno je, da se zmotijo, vendar se ne smejo odpovedati svoji nalogi ''preroka'' iz strahu, komodnosti, lagodnosti, zaradi linije manjšega odpora. Včasih je treba počakati na pravi trenutek za pravo besedo. To je zahteva ljubezni, zahteva pravega čuta za človeka. Ljubezen je potrpljiva, smo slišali v drugem berilu. Potrpežljivost pa zahteva včasih čakanje. Tu gre za čakanje iz ljubezni, čakanje na pravi trenutek, ki ti ga Bog narekuje v srcu, ne pa za čakanje zaradi strahu, lenobe, zaradi linije manjšega odpora ipd.

''Te naredim za utrjeno mesto, železen steber, bronasto obzidje''. Včasih je huda reakcija, ko opraviš nalogo preroka. Bog sam bo varoval svojega preroka, pravi odlomek. Jeremiju ni bilo lahko. Zelo težko službo je imel. Bog tolaži, opogumlja: če boš opravil svoje delo vestno in temeljito, ti bo Bog sam dal zaščito, pomoč, ki jo potrebuješ. Vse tri prispodobe (mesto, steber, obzidje) govorijo o obrambi, ne o napadanju. Ne gre za to, da bi bil človek do drugih trd, ampak da napade prenese kot utrjeno mesto, steber, obzidje. Bog bo dal moč in pomoč za to. Opravi nalogo preroka, ki sem ti jo zaupal! Ne boj se! To je sporočilo odlomka.

''Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj'', govori Gospod, da te rešujem. Potrebno je imeti odprto srce tako za Boga in njegovo besedo, ki jo je treba povedati drugim kot za druge in za sebe, da bi videli kaj se dogaja v drugih in v nas samih. Stalno je potrebno biti duhovno odprt in učljiv. To pomeni biti Jezusov učenec in prerok, opravljati preroško službo, ki smo jo prejeli pri krstu. Naj vse bolj živimo iz krsta v tem, da se očiščujemo razne navlake, ki kvari naš odgovor Bogu in poklicu, ki nam ga je dal.

V evangeliju je žalostna resnica ta, da je sam Bog, učlovečeni Božji Sin prišel med ljudi, pa ga ne le niso spoznali, temveč tudi ne sprejeli in celo ven vrgli. In je odšel! To se lahko tudi nam zgodi, če imamo preveč izdelane pojme o Bogu in o tem kako se mora obnašat. Niti spoznali ga ne bomo, kaj šele sprejeli. Ven ga bomo vrgli. Evangelij opozarja na to, da: 1. Bog preseneča. Pride na način, ko bi najmanj pričakoval. 2. Svoje predstave je treba imeti samo za predstave, potem pa biti pozoren na živega Boga. 3. Varovati se predsodkov do Boga in do ljudi. Jezusovim rojakom je odločilno škodovalo, ko so se po prvem navdušenju ustavili ob: Ali ni to Jožefov sin? Kaj bo on govoril! Saj to je Jožefov sin! V resnici, v življenju pa Bog lahko pride preko vsakega ''Jožefovega sina'' in nam po njem spregovori. To je resnica evangelija. Če sami ''vemo bolje'', se nam lahko zgodi, da bo Bog odšel. Jezus se ni ustrašil kritike, ampak jim je celo postregel z dvema primeroma iz zgodovine, iz stare zaveze, kjer se je že zgodilo, da so bili tujci deležni pomoči, ki je bila namenjena domačim. To pa zato, ker so domači zaprli srce.