30. NAVADNA NEDELJA
Prerok Jeremija budi upanje v ljudeh v nevzdržnih razmerah suženjstva. Prejšnjo nedeljo mi je ena gospa iz Clevelanda povedala, da so bili enajst let v taborišču. Takrat, ko so ljudje šli iz Slovenije, takoj po vojni, so mislili, da se bodo hitro vrnili. To je bilo prvo upanje, morda celo prepričanje. Potem, ko se to ni zgodilo, so upali v boljšo prihodnost kje drugje. Npr. Argentina je odprto sprejemala cele družine. V ZDA je šel z ljudmi škof Rožman. Bil je z njimi, bil je z vami. To je bilo tudi upanje, opora ljudem v tistih težkih časih. Obiskoval je ljudi, jih tolažil, bodril. V Sloveniji je zdaj polno beguncev. Tisti, ki jim pomagajo, potrebujejo oporo v vodstvu, pomoč vseh, ki jim morejo nuditi pomoč v težkih razmerah. Sinoči so na TV povedali, da jim zmanjkuje hrane, oblačil. Ljudje so takoj nanosili hrane, obutve, obleke, da so naslednji dan prosili naj jim zaenkrat ne nosijo več, ker nimajo več kam dati zalog. Slovenci stopimo skupaj, če je potreba. Judje so prišli v babilonsko sužnost in razmere so bile zelo hude. Z ljudmi pa je bil vendarle prerok, božji poslanec, ki je ljudi bodril, tolažil, jim odpiral oči in srce za upanje v Boga. Spodbuja celo k veselju: Tako govori Gospod: Vriskajte od veselja Jakobu... Oznanjujte, hvalite in govorite: Gospod, reši svoje ljudstvo, Izraelov ostanek. Dokler ima človek v srcu vero, upanje, tudi drug drugega, ima vzrok za veselje, upanje. Ni vse izgubljeno! To se je preizkusilo v našem narodu, je preizkušeno že v Stari zavezi. Z jokom bodo prišli, s tolažbami jih pospremim nazaj; k potokom voda jih popeljem, po ravni poti. V simbolni govorici prerok Jeremija spodbuja k upanju, zaupanju v Boga, ki jih kljub hudi stiski, v kateri so se znašli, ni in ne bo zapustil. To je vera, ki daje moč in tolažbo in je vir veselja celo sredi narodne katastrofe. Gre za pogled vere, ki vidi preko zunanjih okoliščin.
Vsak veliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga. To je pogosto ponavljan stavek glede duhovnikov: vzeti so izmed ljudi in postavljeni v službo ljudem glede tega kar se nanaša na Boga. V nadaljevanju je povedano, da imajo tudi duhovniki svoje težave in slabosti (so ''krvavi pod kožo'') in zato imajo lahko večje potrpljenje tudi do težav in slabosti ljudi h katerim so poslani. To je seveda tudi spraševanje vesti vsakemu duhovniku in tudi ljudem. Nihče pa ni duhovnik sam od sebe, pač pa ga Bog kliče: In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog. Dobro se je na to spomniti tudi ob vprašanju pomanjkanja duhovniških in redovniških poklicev, ki se vse bolj kaže tudi v Ameriki. Bog kliče, je pa stvar vere, da to verjamemo in stvar vere, da prosimo Boga, da bi se klicu odzvali.
Jezus je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe. Iz besedila v Markovem evangeliju vidimo, da je odhajal proti Jeruzalemu, kjer je trpel in umrl. Jeriha je kakih 400 m pod morsko gladino, Jeruzalem pa kakih 700 m nad njo. Gre za simboliko vzpenjanja od Jerihe proti Jeruzalemu. Bartimej je ''poklicni'' berač. Slep je in ob poti prosi ubogajme. Bartimej predstavlja vse tiste, ki slepi sedijo ob poti življenja. Jezus, njegovi učenci in precej velika množica se iz Jerihe vzpenjajo po poti, Bartimej pa se mora slep zadovoljiti z beračenjem. Bartimejeva telesna slepota je prispodoba duhovne slepote. Če človek ne spozna bogastva vere, hoje za Kristusom, če ne zahrepeni po tem, da bi videl, potem tako kot berač Bartimej sedi ob poti in berači za karkoli mu more kdo vreči v lonček. To beračenje so lahko vsakdanji mali užitki in utehe, ki nam jih morejo dati TV, opravki ipd. Bartimej je tudi prispodoba vsakega človeka, ki v svoji globini hrepeni po resnici, po luči, po tem da bi spregledal. Ko sliši, da gre Jezus mimo, kliče na ves glas: Jezus, Davidov sin, usmili se me. Ta Bartimejeva prošnja je pretresljiva. Zaveda se svoje slepote, svoje revščine. Evangelist Marko s tem pokaže, da naj se zavemo svoje notranje slepote, če se nam dogaja, da beračimo ob poti, namesto da bi z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo hodili za Kristusom. Včasih nas je sram, lahko nas tudi drugi ovirajo: Mnogi so ga grajali naj umolkne. Lahko pa nam drugi pomagajo, lahko tudi sami drugim pomagamo, da bi slišali Kristusov klic v globini naših src, tudi klic, ki je nam namenjen to nedeljo: Le pogum, vstani, kliče te. Včasih Kristusovega klica ne slišimo takoj niti ne direktno, pač pa po drugih ljudeh. V teh dneh je v Sloveniji misijonar Pedro Opeka. Po njem nas Kristus močno kliče, naj tudi mi hodimo za Kristusom kot on hodi. ''Ljubi svojo ženo, ljubi svoje otroke, vnuke. Delaj dobro, ne slabega. Vsak lahko nekaj naredi. Vsak.'' je spodbujal Slovence doma. Kako se papež Frančišek trudi, da bi naredil kar more! Ta teden je bila v časopisu cela stran posvečena dogodku in družini s hudo prizadetim otrokom, ki ga je papež ob obisku v ZDA poljubil. Po takih ljudeh lahko tudi vsak od nas sliši klic: Le pogum, vstani, kliče te. Lahko se počutiš slep, ob poti življenja, berač smisla, ampak spodbuda drugih lahko močno pomaga.
Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Plašč je bilo njegovo edino imetje in edina varnost. Vanj se je zavil ponoči. Zdaj ,ko ga Jezus kliče, je pozabil na svojo zavarovanost, na svojo komodnost, na mir ob poti, kjer je lahko računal na drobiž, ki mu ga življenje lahko ponudi. Skočil je pokonci in pohitel k Jezusu. Še vedno je bil slep, ampak je pohitel za glasom ljudi, ki so ga spodbujali, vabili naj se odzove Kristusovemu klicu.
Kaj hočeš, da ti storim? Zakaj Bog ne odpre oči ljudem, zakaj jim ne pomaga, da spregledajo svojo zmoto, svojo slepoto? V tem Jezusovem spoštljivem vprašanju je odgovor. Bog človeka popolnoma spoštuje. Spoštuje človekovo svobodo in spoštuje človekovo počasnost, nepopolnost. Bartimeja zato vpraša, kaj želi, čeprav je povsem jasno, da je mož slep. Mi smo velikokrat bolj neučakani. Slepi Bartimej iz dna srca vzdihne svojo prošnjo: Rabuni (to je učitelj), da bi spregledal. Bartimej se je zavedal svoje slepote in je Jezusa prosil naj mu pomaga, da bi spregledal. Oboje je zelo velik dar. Zavedati se slepote in prositi Boga, da bi spregledali. Kaj je smisel mojega življenja? Kaj pomenijo dogodki, ki se mi dogajajo v zadnjem času, v zadnjem letu? Kako naj to razumem? Kaj mi Bog z njimi govori? Takoj je spregledal in šel po poti za Jezusom. Ta pot je vodila navkreber, tudi na križ, ampak Bartimej je spregledal in ni bil več omrtvel in slep berač ob poti k smislu, ponosti življenja. Jaz sem pot, resnica in življenje, je rekel Jezus na drugem mestu. Slepi Bartimej se je napotil po tej poti k resnici, življenju. To je vzorec za vsakega od nas.
Comments