3. velikonocna nedelja A

3. velikonočna nedelja

Tisti dan, prvi po soboti. Gre za prvi dan v tednu (glede na judovski teden) oziroma za velikonočno nedeljo. Spominja pa tudi na prvi dan stvarjenja. Gre namreč za novo stvarjenje, novo življenje, ki ga prinaša Kristusovo vstajenje od mrtvih.

 

Učenca, ki gresta iz Jeruzalema v Emavs, tega novega življenja še ne dojemata. Ona dva sta bila priči tragičnih dogodkov v preteklih dnevih in vsa pričakovanja, vse upanje se jima je sesulo. Gresta stran od vsega tega. Emavs je po eni razlagi kraj rimske vojske. Učenca gresta stran iz Jeruzalema v kraj svetne moči. Kot bi se danes raje zanašali na vojaško moč, na denar, na vpliv, ne pa na vero, ki se je sesula ob težkih dogodkih.

 

Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In takrat se jima je Jezus pridružil - kot tujec. Jezus je vedno z nami. Tudi takrat,ko ga ne prepoznamo. Kot že rečeno lahko pride včasih v podobi tujca. Včasih nam povsem tuj človek začne razlagat o svojem življenju. Včasih smo sami s kom čisto tujim človekom govorili o kakšnih rečeh.

 

Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni. ... Kaj neki? V tem je ironija, ker je Jezus tisti, ki je v središču tega, kar se je zgodilo tu pa kot da ne ve. Je pa tudi res, da učenca vesta čisto nekaj drugega kot pa to kar je resnica. Namreč, da je Kristus živ in govori z njima. Preveč sta polna šoka, žalosti, razočaranja. To, kar se je zgodilo, ju je povsem prevzelo, tako da nista sposobna videti nič drugega. Rekli bi, da sta se morala najprej "zventilirati". Poslušal ju je. P. Blaž je bil dober za to. Poslušal je. "Tako sem se dobro pogovoril," mu je kdo rekel. Ampak on je samo poslušal. Emavška učenca sta tudi potrebovala posluh nekoga. To najprej.

 

Po vsem, kar je poslušal ju je pa kar prijel: o nespametna in prepočasna v srcu,da bi verovala. Sveto pismo je Božja beseda, ki nam govori in nas tolaži. Nam pomaga razumeti, sprejeti življenje, tudi težke reči v njem. "Hermenevtični ključ" - to je ključ razlage. V novi zavezi, z Jezusom je ključ za razlago Stare zaveze. Jezus učencema razlaga, da je bilo že v stari zavezi napovedano, kaj se bo z Jezusom zgodilo. Kasneje učenca premišljujeta, da je njuno srce "gorelo", ko sta poslušala razlago Svetega pisma.

 

V tem odlomku gre za sveto mašo. Prihajamo iz svojega življenja v katerem je marsikaj. So lepe, pa včasih tudi težke reči. Z vsem tem prihajamo v našo cerkev. Radi bi, da bi imeli priložnost malo pomolit pred mašo, se zbrat, prinest teden. Se tudi pogovarjamo kar se je zgodilo med tednom. Potem pa pri maši poslušamo Božjo besedo in razlago - diakona, duhovnika. Naj bodo po razlagi tudi naša srca vneta, navdušena. V veri celo vemo, da nam Kristus sam govori, ko se v cerkvi bere Božja beseda. On sam nam razlaga Sveto pismo. To je tudi v odlomku o Emavsu povedano. Del na poti je prvi del sv. maše.

 

V odlomku so potem besede je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. To je znano, kajne? Gre za drugi del sv. maše. Tu v veri prepoznavamo Vstalega Gospoda. Zaželjeno je, da ga povabimo k sebi kot sta ga ta dva učenca. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. Pride kakšen trenutek, ko nam v veri Kristus postane otipljivo blizu. On pa je izginil izpred njiju. V Kristusu nam je Bog zelo blizu, tudi kot vstali, vendar vseeno nihče nima Boga v lasti in posesti. Sta se pa prej utrujena in razočarana učenca z novimi močmi še isti večer vrnila nazaj v Jeruzalem od koder sta prej pobegnila. Sv. maša tudi nam daje novih moči za življenje, posebno za tiste bolj trde dneve.

 

Zgodba Emavsa: Vstali Gospod prihaja k nam po tujcu. Prihaja po Svetem pismu, zlasti pri maši. In prihaja v evharistiji – po posvetilnih besedah in pri obhajilu. Vseeno ga ne moremo pocukat za brado. Hodimo v veri in ne v gledanju, o tem pove sv. Pavel.

 

Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma? Učenca sta tudi med seboj govorila o življenju: preden sta srečala Jezusa, pa tudi potem.

 

V prvem berilu pravi Peter: Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. Tudi mi smo poklicani biti ne samo verniki temveč tudi priče. Eno takih pričevanj je bilo Janezovo prejšnjo nedeljo. Tujci nam pokažejo na Vstalega Kristusa - živega med nami.

 

Bishop Barron: Prvi dan v tednu: dan vstajenja – spominja na prvi dan stvarjenja, novega začetka, novega življenja. Gresta v napačno smer: stran od Jeruzalema. Resnična moč je moč Božje ljubezni. Emavs: ena možnost je, da je bil to majhen Rimski kraj kjer je Rimska vojska utaborjena. Emavs je tako simbol rimske moči. Grasta v kraj nasproten Jeruzalemu. Tako kot danes: nuklerana moč, vojaška moč. To ni prava moč. Iščeta gotovost v svetni moči, ne v Jeruzalemu, ne v Bogu.

Čeprav gresta stran od Jeruzalema, v napačno smer, se jima Jezus pridruži. Najprej ga ne prepoznata. Zato, ker gresta v napačno smer. Nam se tudi Jezus pridruži. Če gremo v napačno smer, ne vidimo. Moralno življenje se lahko primerja s hojo, aktivnostjo. Jezus jima pomaga, da se ustavita.

Si ti edini tujec, ki ne razume. Ironija: On je edini, ki razume! In Jezus posluša, kaj se je zgodilo. Vse prav vidita, vse podrobnosti, vsa dejstva, ampak ne uvidita. Ne uvidita globlje resnice. Ne uvidita ''patern'' - vzorca. To se tudi nam lahko dogaja. Vidimo, pa ne uvidimo pomena. Jezus ju pokara, da sta počasna v veri, v uvidu. Ne uvidita pomena.

To se je moralo zgoditi: Kristusovo trpljenje in vstop v slavo. Pot ljubezni, ki se žrtvuje. Ni ljubezni brez žrtve. Umiranje egoističnemu egu in življenje za druge.

Jezus razlaga o sebi preko Svetega pisma, ki ponuja reference nanj: hermenevtični ključ. To kar se je zgodilo razodeva Staro zavezo v Njem. Jezus se obrača nazaj, v Sveto pismo Stare zaveze.

Ostani z nama – to sta želela, ker je njuno srce gorelo izvemo kasneje. Oznanil jima je pomen Svetega pisma in to jima je spregovorilo. Njuno srce je gorelo.

Evharstično dejanje lomljenja kruha –sv. maše. To je zakramentalna gesta: blagoslovil je kruh, ga razlomil in jima ga dal. Kristus se žrtvuje v ljubezni. Žrtvuje svoje telo in kri v ljubezni. Oči se jima odprejo in ga prepoznata v polnosti preko lomljenja kruha.

Ta zgodba je sv. maša: začne se z besednim bogoslužjem, kjer nam Jezus sam razlaga Sveto pismo. V drugem delu, evharističnem delu smo deležni njegove žrtve ljubezni. V obeh delih sv. maše se učimo uvideti Jezusa. Izkušnja sv. maše učencema in nam daje novo moč za vrnitev v Jeruzalem, v vsakdanje življenje. Tam naj uresničujemo ljubezen, ki se žrtvuje.