3. velikonočna nedelja leto A 2014
Učenca na poti v Emavs nista ne prva ne zadnja, ki sta razočarana nad Bogom in odhajata. Nista si predstavljala, da bi se lahko tako klavrno končalo: z Jezusovo smrtjo na križu. Imela sta svoje upe, svoje predstave o poteku dogodkov, ampak zdaj je vse končano. Kaj naj bi še delala v Jeruzalemu. Boje, da se vrneta v zavetje doma, vsakdanjega življenja dela in običajnih skrbi. Avantura z Jezusom se je klavrno in katastrofalno končala z Jezusovim križanjem in smrtjo. Ta izkušnja sploh ni tuja na človekovi poti vere. Po navdušenju se nad Bogom hitro lahko tudi razočaramo. Ni tak, kot smo si ga predstavljali ali od Njega pričakovali.
Učenca sta bila skupaj na poti in sta se pogovarjala o vsem, kar se je zgodilo. Ni dobro za človeka, če je sam. Trpljenje se v prijateljstvu razpolovi, veselje pa podvoji! Včasih se mora človek malo umaknit, sam ali s kom, s katerim se dobro razume, in predelat, premislit, kar se dogaja. Včasih je preveč vsega in je bolje, da se malo umaknemo, če se da, kot da bi na silo tiščali naprej. V emavčki zgodbi se pokaže, da kadar človek sam ali z drugim premišljuje dogodke življenja, Vstali Gospod ni daleč ampak se nam pridružuje, če ga sprejmemo. Učenca sta Gospoda sprejela. Zgodba pokaže tudi na to, da v Svetem pismu lahko najdemo odgovore na dogajanje v življenju. Sveto pismo ne kot zgodovinopisje ampak kot Božja beseda. Sveto pismo, Božja beseda osvetljuje življenje. Po Svetem pismu nam Bog govori. Posebno nam govori pri maši, ko skupaj z drugimi beremo in poslučamo Sveto pismo ter ga razlagamo. Katoliška Cerkev za razliko od npr. evangeličanskih Cerkva poudarja skupno branje in razlago Svetega pisma. Seveda pa lahko in je zaželjeno da poleg branja v cerkvi, beremo Sveto pismo tudi doma.
V medsebojnem pogovoru, zlasti pa ob poslušanju Jezusa, ki je učencema razlagal Sveto pismo, sta učenca spet začutila toplino Božje bližine in ljubezni, čeprav sta bila prej razočarana, ker so se njuni načrti sesuli. Ostani z nama. To je lahko tudi naša molitev. Ne obupat nad Bogom, nad vstalim Gospodom! Stvari v življenju ne gredo tako, kot bi si predstavljali, kot bi želeli, ampak Gospod ostaja z nami in mi naj ostanemo z Njim! Celo takrat, ko morda bežimo stran od vsega, ker je preveč boleče, On prihaja, ostaja z nami. Morda se nam včasih zdi tujec, ki nič ne razume, pa vendar je globoko vključen kot je bil vpleten v dogodke, ki so zbegali emavška učenca.
Razlaga Svetega pisma in lomljenje kruha sta drugi besedi za glavna dela svete maše: besedno in evharistično bogoslužje. Po lomljenju kruha, ki spominja na evharistijo, sta učenca Jezusa spoznala. Tudi mi lahko Vstalega Gospoda srečujemo vsepovsod, zlasti pa se znjim srečujemo preko Svetega pisma in obhajila. Tu je najbolj navzoč, nam zagotavlja evangelist Luka. Zapisal je izkušnjo in vero prve Cerkve.
Okrepljena z Božjo besedo, ki je ogrela srca učencev, in z Božjim kruhom, sta se učenca sposobna vrniti v Jeruzalem še isti večer. Sposobna sta se vrniti k tistemu od česar sta bežala. Dobila sta novo upanje in novo moč. Ta moč je moč in upanje vstalega Gospoda, ki ostane z nami, čeprav stvari ne gredo po naših načrtih, niti Bog ne deluje tako kot bi mi radi ali bi pričakovali od njega. Vseeno ga je vredno sprejeti in mu zaupati.
Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. To je zelo koristno in potrebno, medsebojni pogovor o tem, kar se dogaja v življenju! Ljudje danes pogosto nimajo prijateljev s katerimi bi se lahko pogovorili o dogodkih življenja, zlasti travmatičnih, globokih, tistih ki zarežejo v dušo in srce. Ali pa nimajo poguma za napor, ki je za tak pogovor potreben. Iščejo si terapevte in jih plačujejo. Prijateljski pogovor bi jim ravno tako ali pa še bolj pomagal. Se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. To je izkušnja vere, izkušnja, ki je skrita v pregovoru: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Vstali ni daleč, ampak je tu, se nam približa, ko smo sami, še raje pa, ko smo z bližnjimi v globokem pogovoru, edinosti. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Tako se tudi nam dogaja, mar ne? Vstalega velikokrat ne prepoznamo. Kaj neki? Vpraša Jezus o tem, kaj se je zgodilo v Jeruzalemu. Bog želi, da mu pripovedujemo o našem življenju, krizah, upanju in razočaranju. Seveda že vse ve, ampak odlomek pokaže, da želi slišati, da se zanima. To je zanj dobro, da sliši od nas, še bolj dobro pa je za nas! Ne bojmo se tišine, samote, zaupnega prijateljstva v katerem globlje reči ''priplavajo na vrh''! V hrupu in hitenju globlje reči v nas pokopavamo. In sčasoma nam začnejo nagajati, če jih ne rešujemo. Emavški odlomek pokaže, da Vstali Gospod želi slišati o tem kar upamo in nad čemer smo razočarani.
Po človeškem pogovoru in poslušanju pridejo ''Božje lekcije''. Tako velja še danes. Ne moreš drugemu pomagati, če začneš citirati modre nauke Svetega pisma ali če ga pošlješ k maši. Najprej moraš hoditi s človekom, ga poslušati. Bog tako dela. Šele potem bo nekdo sposoben in pripravljen tudi kaj slišati. Šele potem se zgodi, da človek zahrepeni, ali pa spet zahrepeni po Bogu: ''Ostani z nama''. Šele potem je človek pripravljen sprejeti tudi Božjo moč in pomoč. Prej depresiven in na tleh, je sposoben iti še isti večer nazaj tja, kamor ga Bog kliče. V odlomku je globoka psihologija in teologija. Emavška pot je pot življenja, pot medsebojnega prijateljstva in prijateljstva z Bogom, pot duhovne rasti, ki gre preko vzponov in padcev. Pot, ki gre včasih naprej, včasih pa tudi nazaj. Po ovinkih napredujemo in počasi.
Comments