3. velikonočna nedelja
Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa. Z apostolom Petrom lahko pričujemo tudi Slovenci, ki imamo več kot tisočletne krščanske korenine. Bog v katerega so verovali in s pomočjo katerega so preživeli naši očetje, je v našem narodu poveličal svojega služabnika Jezusa. Ni šlo za neko idejo, domišljijo. Šlo je za resnico o Kristusu, od mrtvih vstalemu, ki se je potrdila v življenju ljudi, naših prednikov. Vero so izražali tudi na zunaj: z romanji, raznimi pobožnostmi, z redno udeležbo pri maši. Izražali so jo z gradnjo mnogih cerkva in kapelic. V Lemontu občudujem podjetnost naših patrov in zavzetost ljudi, ki so zgradili lep samostan, ki je bil poln patrov, bratov, laikov. Tudi na splošno v ameriški Cerkvi je bil že pred sto leti čas velikega razcveta Cerkve, ki je pomagala posebno emigrantom, zlasti preko katoliških šol, da so v nekaj generacijah postali zgornji del družbe. Še veliko bi lahko povedali v ponazorilo, kako lahko na naše razmere obrnemo besede''Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov.'' Naši očetje so živeli iz vere v Kristusa, od mrtvih vstalega in Bog je tudi po njih poveličal – proslavil – svojega Sina Jezusa.
Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli... Začetnika življenja ste ubili. Živimo v drugačnih časih kot so bili časi naših očetov. V Sloveniji so cerkve precej prazne. V Ameriki je boljše, ampak počasi gremo za Evropo. Za mnoge je Bog mrtev. Če že verujejo vanj, pa mnogi živijo kot da ga ne bi bilo. Bog v njihovem življenju nima kaj iskati in v praksi živijo brez njega. Zanesejo se na svojo pamet, na svoje sposobnosti, na svoje imetje in na zveze. Zanašajo se na medicino, če zbolijo. Znašajo se na dosežke moderne tehnologije. Na Boga so se ljudje opirali včasih, ko ni bilo zdravil, ni bilo vsega, kar nam nudi znanost in tehnika. ''Začetnika življenja ste ubili,'' je praktična resničnost mnogih ljudi, kot je bila praktična resničnost naših očetov, da so živeli v živi veri v Boga in v Njegovo delovanje v njihovem življenju. Komunizem je skušal ubiti Boga, Začetnika življenja. Ravno sem prebral, da je v Severni Koreji še danes lahko kdo obsojen na smrt, če odkrijejo, da ima doma Sveto pismo. Kot v Jezusovem času vojaki, še danes nekateri hočejo na silo zadržati Boga v grobu.
Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče. Včasih se sprašujem koliko je bilo v časih ''naših očetov'' res vere, koliko pa je bilo hodit k maši in na druge načine izražati vero stvar splošne krščanske kulture, običajev, folklore. V tem oziru je boljše, da danes v Sloveniji hodijo k maši tisti ki to res želijo, čutijo, verujejo. V Lemontu je prav, da imamo poleg cerkve in verskega središča tudi kulturni center, ki je ločen od cerkve, čeprav se imenuuje Katoliški center. Nekateri pridejo samo v Center, v cerkev pa ne in prav je tako, če tako čutijo. Ne bi bilo prav, da bi hodili v cerkev samo ''zaradi lepšega'' ali zato, ker drugam ne bi mogli iti, če bi hoteli priti v Slovensko skupnost. V Ameriki je Slovenska skupnost večinoma povezana s Cerkvijo, vendar je prav, da tudi drugače misleči ''lahko dihajo.''
Vprašanje za nas vse, ki prihajamo k maši, pa je: Ali verujemo, da je Bog Jezusa obudil od mrtvih? Ali smo lahko njegove priče? Če Bog živi in govori, potem ga je treba slišati. Če živi, me zanima kaj pričakuje od mene, kaj pričakuje od naše družine, kaj pričakuje od naše skupnosti v Lemontu? Kdor veruje v Vstalega Kristusa, mu v življenju daje prostor. V našem samostanu, v Lemontu je veliko prostora. V vaših domovih tudi. Povabimo ga k nam! Dajmo mu prostor! Papež je ta teden v eni od pridig pri sv. Marti dejal, naj ne hitimo preveč, ampak se naj raje malo ustavimo, da bo Sveti Duh mogel priti zraven, ko se za kaj odločamo, ko načrtujemo prihodnost.
Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Emavška učenca sta se ravno vrnila v skupnost učencev in jim pripovedovala, kar sta doživela. Takrat je sam Jezus prišel v skupnost učencev. Tu je ''recept'', kako naj postanemo ''priče'' Vstalega Kristusa: kot Emavška učenca naj bomo gostoljubni do tujcev in jih povabimo k mizi; Vstali se razodeva v skupnosti, zato je skupnost treba gojiti; kot učencema v Emavsu, se tudi nam daje prepoznati pri lomljenju kruha- pri maši in pri delitvi z drugimi.
In še en utrinek: Nekateri najraje ponavljajo Jezusov stavek iz današnjega evangelija in se radi se ravnajo po njem: Imate tukaj kakšno jed? Drugače povedano ( in v Lemontu pogosto citirano): Imajo radi kratke maše in dolge klobase.
Comments