24. NAVADNA NEDELJA
Dogodek pri Cezareji Filipovi je na sredini Markovega evangelija in je prelomnega, odločilnega pomena za sprejem Kristusa in njegovega nauka. V času, ko niso imeli veliko papirja in ni bilo tiska, je bilo treba na kratko veliko povedati. Prav to je storil evangelist Marko v današnjem odlomku.
Kaj pravijo ljudje, kdo sem? Jezusovo vprašanje je namenjeno njegovim učencem vseh časov, do vsakega od nas. Kaj smo slišali o Jezusu, o veri od drugih? Kdo vse nam je vcepil vero, ki jo imamo? Velikokrat slišim, tudi od starejših ljudi, kako je učila mama, kaj je povedal oče. Sem duhovnik in sem se veliko učil teologije ipd., ampak najgloblje mi je ostalo kar je rekel oče, kar je rekla mama. Včasih je pomemben poleg staršev še kakšen drug sorodnik: brat, sestra, stara mama, stari ata, stric, teta. O Bogu, veri so nam pripovedovali in nam pripovedujejo duhovniki, učitelji verouka. Morda gremo na kakašno predavanje, preberemo kakšno versko knjigo, članek. Vse to je potrebno in zaželjeno. Še vedno pa vse to lahko povzamemo z odgovorom na Jezusovo vprašanje, kaj ljudje pravijo o njem. Tudi to, da v nedeljo pridemo k maši je del tega, kaj ljudje, slovenska skupnost pravimo o Njem.
Kaj pa vi pravite kdo sem? Kaj meni pomeni vera, kdo je zame Jezus Kristus? Kako na to vprašanje odgovarjamo, če nas kdo vpraša kaj nam pomeni vera. Kako se počutimo kot verni ljudje – v čem je vera zame? Apostol Peter je izrazil vero: Ti si Kristus. Kristus pomeni maziljenec, odrešenik, posebej od Boga izbran. Žal si je Peter to predstavljal pozunanjeno, kot zmagoslavnega svetnega kralja, oosvoboditleja, kot revolucionarja, kot nekoga, ki bo z ''ognjem in mečem'' zablesetel in vsi Judje z njim, posebno pa njegovi najožji sodelavci – apostoli. Pričakovali so zunanjo zmago in popularnost. Takšne želje in pričakovanja so bila ''v zraku'' med podjarmljenimi judi. Zato jim Jezus zabiča naj o tem ne govorijo. Začne pa jim razlagati povsem nekaj drugega: o svojem trpljenju in smrti Zunanji upi in pričakovanja nam niso nekaj tujega. Še danes nas hitro zavedejo reči, ki so popularne, na zunaj uspešne. Odgovor na Jezusovo vprašanje pa ne sme biti samo zunanji, ampak predvsem notranji, v srcu, v skriti ''kamrici srca'' kot je znal slikovito povedati Cankar.
In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti... Peter sploh ni edini, ki tega nikakor ni mogel razumet. Zakaj je moral Bog trpeti? In zakaj moramo ljudje? Zakaj moram jaz? To ni tuje vprašanje vse do danes. Peter je Jezusu hotel braniti in je bil ostro pokaran. Ne le, da Jezus Petru ne da prav, ampak povabi k hoji za njim. Ne sili, ampak vabi.
Če hoče kdo priti za menoj. Gre za svobodno izbiro h kateri Jezus vabi. Gre za vero vanj, ki mu sledi odločitev, da bomo hodili za Njim, po Njegovi poti. Naj se odpove sam sebi. Kako bi se mogel odpovedati sam sebi? Tako, da ne dajem za najvišje merilo svojih predstav in svojega ''prav'', pač pa zaupam v Boga in mu verjamem, verujem. Vzame svoj križ. Z Jezusom smo lahko povezani v molitvi, posebej pa v vsakdanjih križih in težavah. Jezus ne pravi, naj si kaj posebnega nalagamo, ampak naj vzamemo ''na rame'' tisto, kar nam življenje prinese. Hodi za menoj. Hoditi pomeni napredovati, iti naprej in ne stati na mestu, se vrteti v krogu. Pomeni zoreti. Mi bi vsi radi rešili življenje, Jezus pa nas opozarja, da če bomo to delali na svojo roko, bomo življenje izgubili. Če pa ga bomo izgubili zaradi Njega, zaradi vere vanj, ga bomo v resnici rešili in ohranili celo za večno življenje.
Drugo berilo pokaže na pomembno merilo naše vere: življenje. Jaz ti bom iz svojih del pokazal vero. Misijonarji v nekaterih deželah ne smejo drugega kot živeti svojo vero in na ta način pričevati za Kristusa. Iz skrite kamrice srca v kateri se odločamo za vero, za hojo za Kristusom se na vse naše življenje razliva naš odgovor na Jezusovo vprašanje, kaj pravimo kdo je. Kako moje življenje razodeva vero? V čem sem drugačen kot če ne bi imel vere?
Comments