23. NAVADNA NEDELJA

23. navadna nedelja leto A 2014

Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči. Ampak saj tudi sam grešim. S kakšno pravico lahko grem k drugemu in ga svarim. Nekje drugje je Jezus dejal, naj najprej vzamem iz svojega očesa bruno, potem bom šele dobro videl iver, smet v očesu svojega brata. Danes ima vsak svoj prav: Jaz imam prav, ti imaš prav, in ne poskušaj spreminjati mojega prav, jaz pa te pustim v tvojem prav. Papež Benedikt XVI je temu rekel ''diktatura relativizma.'' Kaj je torej prav in kako bi naj koga posvaril? To so težave današnjega časa v zvezi z občutljivo temo medsebojnega opominjanja.

Merilo opominjanja postavi sv. Pavel v drugem berilu: Vse zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadene hudega. V tem smislu se je tudi skregat z bližnjim lahko znamenje, da nam ni vseeno, da imamo bližnjega (prijatelja, odraščajočega otorka, sozakonca) radi in smo zavzeti zanj. Seveda pa je prav tako lahko to znamenje ''kdo bo koga'', čigava bo obveljala itd. Še slabše je seveda opravljanje, ko vsi drugi vedo o tem, kar bi se moral osebno pogovoriti s človekom, ki se ga moj problem z njim tiče. To ni ne ljubeče in ne pogumno ali zavzeto.

''Pojdi in ga posvari na štiri oči.'' Drugače rečeno: pogovori se s človekom. Diktatura relativizma, ki jo dihamo, nas kot kristjanov ne odvezuje k osebnemu in skupnemu iskanju resnice, ki je končno Bog sam. On je Resnica, ki jo skupno iščemo. Priviligiran način za to je dialog, pogovor. To cenimo tudi v našem času in povsod. Niti v redovništvu nimamo radi, da bi predstojnik kar prišel in nam ukazoval. Pričakujemo in pozdravljamo pa pogovor. Še vedno je naloga in dolžnost predstojnika, da odloča, ampak po pogovoru imata tako predstojnik kot podrejeni širši pogled na ves položaj. Tako tudi mi, če se ravnamo po Jezusovem ''Pojdi in ga posvari na štiri oči'' bomo morda bolje videli položaj človeka s katerim se pogovorimo in mu celo dali prav. Lahko pa še naprej vidimo drugače kot bližnji. Takrat Jezus pravi Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva. Z današnjim razumevanjem bi rekli, da se ne moremo zanesti samo na svoje mnenje ali prepričanje, ampak se moram tudi sam glede problema posvetovati še z drugimi. Skupno iščemo resnico, Resnico, božjo voljo, Boga samega. Ta, ki je ''grešil'', je spodbudil pogovor, razčiščevanje. Odlomek spodbuja k temu, da vzamemo nase napor iskanja, tudi napetosti med nami, kar vse lahko vodi k večji jasnosti in kakovosti naših odnosov in skupnosti.

Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. Ekskomunikacija je beseda, ki še danes obstoja v Cerkvi. Npr. s samim dejanjem splava je ženska, ki to stori, izključena iz Cerkve, čeprav ji odvezo od te lahko da vsak duhovnik pri spovedi. Duhovnik, ki bi izdal spovedno molčečnost, ali pa poskušal maševati, ne da bi bi bil posvečen v duhovnika, je s samim takim dejanjem ''ekskomuniciran', izobčen iz Cerkve. V tem primeru pa mu ne more dati odveze kar kak drug duhovnik... Pri izobčenju gre za izjemne, zelo hude kršitve. ''Naj ti bo kakor pogan in cestninar,'' slišati iz Jezusovih ust, je nenavadno, saj vemo, da so Jezusu očitali, da je celo jedel s cestninarji in grešniki. Sam pisec evangelija, sv. Matej, je bil cestninar, preden ga je Jezus poklical v skupnost učencev. Lahko razumemo takole: Hude, javne kršitelje, je treba izločiti iz skupnosti, da Cerkev skupnost zaščiti pred zmedo in stranpotmi. Še vedno pa je treba za take ''odpadnike'' molit, kar je posebej naglašeno tudi nekaj vrstic kasneje: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Včasih ne moremo narediti ničesar. Včasih je tudi bolje molčati kot pa kaj reči. Včasih so molili za ''trdovratne grešnike''. Danes ta izraz lahko preoblikujemo v bolj ''politično pravilnega'', gre pa za to, da smo kristjani dolžni molit za vse, tudi za svoje nasprotnike. Ne dolžni, radi bomo molili za vse, če bo v nas Božja ljubezen, ki skrbi za vse, tudi preko nas.