21. navadna nedelja leto A 2014
Cezareja Filipi je bil kraj ob Genezareškem jezeru. Tako je nekdanjo Panejo preimenoval Filip, sin Heroda Velikega, ki je dobil ta del njegove dediščine. 'Cezareja' je kraj imenoval, da bi se prikupil cesarju, 'Filipova' pa po sebi. Najbrž se ni drznil imenovati kraja samo po sebi. Ena Cezareja je bila še ob morju in s pridevkom Filipova so jo tudi razlikovali od one ob morju. Cezareja Filipova je bil kraj z močno utrdbo, palačo, ki jo je dal zgraditi Filip. Paneja pa se je kraj imenoval prej, po Bogu Panu, sinu Zeusa, glede na grško mitologijo. Pan je bil bog rodovitnosti, bog pastirjev, poljedelcev, kmetov in pogani so ga radi častili. Verovanje starega poganskega sveta je bilo, da je podzemlje kraj mrtvih, pa tudi kaosa, uničenja. Prav v okolici Cezareje Filipove oziroma Paneje naj bi bila vrata podzemlja (zaradi velike podzemne jame, ki je imela tam vhod) glede katerih se je ljudi loteval strah, da se bodo enkrat odprla in bo podzemlje bruhnilo na dan ter vse uničilo.
To ozadje je koristno za boljše razumevanje današnjega odlomka evangelija. Petrova izpoved: Ti si Kristus, Sin živega Boga ob nekdanjem svetišču poganskemu bogu, sinu Zeusa, še bolj odmeva in se sliši v vsem nasprotju z mrtvimi poganskimi bogovi. Peter izpove vero v živega Boga Očeta in v njegovega Sina Jezusa Kristusa. Iz Petrovega kasnejšega življenja vidimo, da mu sama vera ni pomagala, da bi se premagoval človeške slabosti in pomanjkljivosti. Še vedno je bil zaletav in nestanoviten človek. Počasi pa mu je vera, ki je srečanje, srečanje z živim Bogom, utrjevala ravnanje, da je postal vse bolj pogumen pričevalec, vse do mučeniške smrti.
Ti si Peter, Skala – Petrova trdnost ni izhajala iz Petrove človeške moči ampak iz Božjega klica in poslanstva. Vera v Kristusa, Sina živega Boga, in srečevanje z njim v Cerkvi, sta Petra utrdila za izjemno poslanstvo. V bližini utrdbe in palače Cezareje Filipove, ki je poudarjala državno, svetno moč in oblast, trdnost, Jezus Petra imenuje skalo Cerkve, katere ne bodo premagala peklenska vrata. Bogu in človeku sovražne sile ne bodo premagale Cerkve.
Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Simbol ključev je še danes zelo pomenljiv. Vemo, kaj pomeni dobiti v roke ključe npr. od avtomobila ali pa od hiše. Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih. Papež Frančišek poudarja, da Cerkev ni carinska postaja, ampak Očetova hiša. Ključi pomenijo moč, avtoriteto, ampak ta avtoriteta je za to, da bi vrata nebeškega kraljestva odprli čimbolj na široko in ne da bi jih zapirali. Včasih v zgodovini so jih papeži tudi zapirali. Kako, da Bog človeku tako zelo zaupa? Kakšne neumnosti so se že zgodile zaradi tega? Po vsem premišljevanju, jezi in nejevolji, morda tudi protestiranju in upiranju, lahko le skupaj s Pavlom ugotavljamo, kar je v današnjem drugem berilu: Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota! Resnica je namreč ta, da je Bog Bog, mi pa smo ljudje in glede na to po definiciji omejeni v razumevanju in spoznavanju. Ampak, če bomo z vero in iz srca odgovorili na Jezusovo vprašanje: Kaj pa vi pravite, kdo sem, Ga bomo tako kot Peter vse bolj ljubili in poznali in on nas bo vse bolj usmerjal po poti Cerkve v nebeško kraljestvo.
Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Ta stavek nas osupne, kako močno Bog računa na človeka in kako mu zaupa. Peter je v svojem navdušenju in nestanovitnosti smešen in hkrati tolažilen za nas, ki tudi čutimo svoje pomanjkljivosti in negotovost. Nimamo vsi papeškega poklica, pa vendar na vsakega od nas Bog računa, da bomo njegove priče, da bomo delali za nebeško kraljestvo. Pod avtoriteto papeža, škofov, z drugimi verniki - v Cerkvi. Tako si je Kristus zamislil in tako spoštujemo. In sprejemamo v veri. Ne gre za neko slepo, zunanjo pokorščino, ampak za tisto, ki spoštuje in posluša Kristusa, Boga preko predstojnikov, škofov, papeža.
Comments