20. NAVADNA NEDELJA
Jeremija je prerok v času, ko so Babilonci premagovali eno ljudstvo za drugim in že oblegali Jeruzalem. Prerok jim je predlagal, naj se vdajo, da bo rešen tako Jeruzalem kot ljudstvo. Voditelji so to razumeli kot izdajo in so zahtevali Jeremijevo smrt. Tega človeka Jeremija je treba usmrtiti, ker slabi roke vojakov, ki so še ostali v tem mestu in vseh ljudi, ko jim govori take besede. Seveda je bilo proti ponosu, proti vsemu prepričanju o izvoljenosti naroda, da bi se vdali in sprejeli poraz. Ni govora! V resnici pa iz njih ni govorila vera v Boga, ki naj bi jih rešil, temveč trmast ponos, ki jim ni pustil, da bi sprejeli manjše zlo in se v danem položaju rešili večjega. Pri kralju so dosegli, da je dal preroka Jeremija v prazno kapnico kjer se je pogrezal v blato. Iz tiste cisterne ga je končno rešil tujec, Ebed Melehu (Etijopec), ki se je zanj zavzel pri kralju. Tedaj je kralj ukazal Kušijcu Ebed Melehu, rekoč: ...potegni preroka Jeremija iz kapnice, preden umre.
Prerok je v stari zavezi posrednik med Bogom in ljudmi. S krstom smo postali deležni tudi preroške službe. V vsakem kristjanu je prerok, posrednik med Bogom in človekom človekova vest. Lahko se zgodi, da kdo potlači svojo vest kot so Jeremija potisnili v globino cisterne, da bi umoknil. Javno menje, lastne koristi, slabe navade, lenoba in še marsikaj lahko povzroči, da človek ni pripravljen ali sposoben ravnati po vesti, po Božjem glasu, ampak ravna po drugih glasovih.
Tema razdeljenosti, ki ima svoj izvir v človekovem srcu, se nadaljuje tudi v evangeliju: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo. In malo naprej: Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Ta razdeljenost se dogaja najprej v človeku, ki je v sebi razdvojen med dobrim in slabim, med sebičnostjo in velikodušnostjo. Jezus prinaša mir, vendar ta mir človek doseže, ko sprejema Božjo voljo, kar pa ne gre brez truda in težav.
Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem. To se nanaša na izkušnjo prvih kristjanov, ko so nekateri sprejeli vero v Kristusa, drugi pa ne. Še danes je družina velika vrednota, v takratni skupnosti pa je bila praktično nujna tudi za preživetje. Kdor je postal kristjan, je bil lahko izključen iz domače družine. Danes se včasih bolj dogaja premikanje v drugo smer: nekdaj kristjani opustijo vero. Poudarek v odlomku pa je na tem, da je vera v Boga, odnos do Kristusa več kot celo družinski odnosi. Veliko je še našem času primerov, ko se je kdo odločal za duhovniški, redovniški poklic, pa je pri odločanju doživel kritike, svarila, celo nasprotovanja od staršev in sorodnikov. Nekateri zato Božjega klica v duhovni poklic niso sprejeli.
Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Jezus tu govori o svoji smrti kot o krstu. V prvih časih krščanstva so imeli dolgo pripravo na krst in so nekateri bili že prej umrli mučeniške smrti zaradi vere, kot pa je prišel dan krsta. Kaj se zgodi s tistimi, ki niso bili krščeni, čeprav so se na krst vneto pripravljali? Kdor je umrl zaradi vere v Kristusa ima enak položaj kot bi že bil krščen, so bili prepričani. Krst krvi je torej prejel tisti, ki je umrl kot mučenec. Krst želja pa tisti, ki je umrl naravne smrti kot katehumen.
Jezusova beseda v evangeliju presenča. Malo kje v evangelijih je tako oster kot v današnjem odlomku. Jezus prinaša mir, kolikor življenje uskladimo z Božjo voljo. Kolikor pa tega ne delamo, nam prinaša ogenj, razdeljenost: že v naših srcih, pa tudi v naših odnosih v družini, v skupnosti, vse do mednarodnih odnosov. Odprimo svoj srca preroku Jeremiju v sebi – svoji vesti, in naj nas prečisti Jezusova beseda, On sam.
Comments