POJDI
Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. Božji klic Abrahamu, ki ga ta sprejme v veri je izziv vsakemu verniku. ''Pojdi'' je izziv vsaki udobni veri, navajeni na ustaljeni način. Ta čas, ko ''greš'', se ti sproti odkriva, kaj je treba storiti. Če ostaneš udobno ''doma'', se nič ne zgodi. ''Iz svoje dežele, iz svoje rodbine'' se nanaša na vse na kar sem navajen in mi je udobno. Vera, Božji klic Abrahama premakne. Osebno poznati Boga, Jezusa Kristusa je predpogoj, da bi se človek zaradi vere upal in bil pripravljen odpovedati udobju doma, navajene vsakdanjosti. Pomaga, če je človek malo avanturist, pustolovec, ampak ni dovolj. ''V deželo, ki ti jo bom pokazal'' pomeni, da ne moreš videti doma, ko se še nisi odpravil na pot. To se bo pokazalo postopoma. V novi zavezi bo Jezus dejal ''Hodi za menoj''. Ko grem naprej, v veri, se pokaže kaj je treba storiti, kam me Bog vodi. Na začetku je Božji klic in podpora vere, potem pa je treba vztrajati v hoji, na poti. Skušnjava je, da bi se naveličal in vrnil nazaj. V zgodbi o Izraelcih, ki gredo iz Egipta, je dogodek, ko so se hoteli vrniti nazaj v Egipt k polnim loncem mesa. Na poti zna biti pusto in suho, puščava. Skušnjava, da bi odnehal, je lahko velika. Abraham je oče vere, ker je veroval. Je oče vere za Jude, za kristjane, pa tudi muslimane. Eden od načinov, kako naj gremo iz svoje dežele, je tudi ta, da iščemo stik in dialog z Judi, muslimani. Verujemo v enega Boga. Z muslimani smo lahko v dialogu glede pomena vere in molitve v življenju, glede vloge družine in spoštovanja življenja od spočetja, glede karitativne dejavnosti in posta. ''Pojdi'' lahko pomeni, da svojo vero začnem živeti v praksi, ne samo v teoriji, v glavi, v ''pobožnih željah.'' Pojdi iz tega, na kar si navajen - tja kamor te vodi Gospod. Na začetku je Božji klic, na koncu pa se boš čudil kam te je Gospod pripeljal. Pot je povezana z negotovostjo, iskanjem, zmotami in nesrečami, pa vendar v zaupanju v Božje vabilo in vodstvo bomo prišli v obljubljeno deželo, na boljši kraj. Končni cilj je Božje kraljestvo, življenska dozorelost za večno prijateljstvo z Bogom, ki nas je povabil na pot. Papež Frančišek je v tem smislu dejal, da ima raje Cerkev, ki je obtolčena in zaprašena od poti kot samozadostno zapečkarsko Cerkev. Postni čas je ravno pravi za tako spreobrnenje.
Je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Trije apostoli so izbrani, da vidijo Jezusa v njegovi Božji moči in slavi. Navdušeni so. Isti trije so povabljeni v vrt Getsemani pred Jezusovo smrtjo na križu. Vsi trije odpovejo. Apostol Janez vseeno stoji pod križem skupaj z Jezusovo materjo. Ni lahko. Je dar, če smo doživeli kakšen trenutek Božje resnice kot učenci na gori spremenjenja. Ni mogoče tam ostati, ampak je treba iti naprej, naproti temi, iskanju, nasprotovanju, negotovosti. Na vrhu gore, na samem je mogoče včasih doživeti Božjo bližino. Življenje pa doseže svoj vrhunec šele takrat, ko skupaj z Jezusom na Kalvariji gledamo v velikonočno jutro. Mnogi vzponi in padci so potrebni, da bi prišli do modrosti vere, Boga, ki se je razodel v Kristusu. Niti tistim, ki jih je Jezus na roke izbral, ni šlo gladko. To nas tolaži.
Bog nas je namreč odrešil in poklical s svetim klicem ne zaradi naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti . Hvala, sv. Pavel, da si nas spomnil na to, da nimamo zaslug!
留言