2. POSTNA NEDELJA
Gora je v svetopisemski govorici simbol Božje bližine, kraj srečanja z Bogom. V današnji božji besedi je govora kar o treh gorah oziroma vzpetinah: Morija, Tabor in Golgota - Kalvarija.
Kadar gledamo sliko Jeruzalema, izstopa zlata kupola muslimanske mošeje. Od nekdanjega templja, ki je stal tam, je ostal samo še ''zid žalovanja'' ob katerem se zbirajo Judje. Tudi za nas kristjane je Jeruzalem najbolj svet kraj. Ne daleč od tiste kupole je cerkev Božjega groba v kateri je tudi vzpetina Golgota, Kalvarija, kjer je na križu umrl Jezus. Nekdanji tempelj in zdaj mošeja sta bila po izročilu zgrajena na kraju, kjer je bil Abraham pripravljen žrtvovati Bogu svojega edinega sina Izaka. Abraham je zato oče vere, ne samo za kristjane in jude, temveč tudi za muslimane. Z muslimani nas povezuje vera v enega Boga.
Abraham je na Božjo pobudo šel iz svoje dežele v deželo, ki mu jo je Bog pokazal. Bil je deležen Božjih obljub, ki pa se niso in niso uresničile. Vseeno je veroval, kajti Bogu je treba verjeti. Višek Abrahamove vere je bil ravno v tem, da je bil pripravljen žrtvovati Bogu celo svojega edinca. V Abrahomovem času daritve otrok bogovom niso bile izključene. Abrahamov Bog se v Abrahamovi zgodbi izkaže kot tisti, ki ne želi, da mu ljudje žrtvujejo otroke. Vseeno je bil Abraham na to pripravljen. Bog ima popolno prednost pred vsem in vsemi, celo pred njegovim lastnim otrokom.
Kdo ali kaj je v mojem življenju ''Izak'', ki ga moram biti pripravljen žrtvovati Bogu?
Gora Tabor je po izročilu gora na kateri se je Jezus spremenil in pokazal v svoji Božji veličini, in to je središčni dogodek današnjega evangelija. Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Pri Abrahamu je bila ''gora'' Morija simbol Božje preizkušnje, preizkušnje vere in zvestobe Bogu. Gora Tabor je simbol Božje bližine, tolažbe, miru. Tega posebnega trenutka so deležni samo trije učenci in še to samo za kratek čas. To je pomenljivo tudi za nas. Lahko pridejo trenutki, ko nam je v veri, v življenju vse jasno in vse pride na svoje mesto. Večinoma pa moramo hoditi v veri, v zaupanju v Boga, kot so to morali Abraham in Jezusovi učenci vse do današnjih dni. Dogodek na gori Tabor spominja, da bi marsikdo rad ostal z Jezusom v lepih, prijetnih trenutkih. Postavimo tri šotore. Ni šlo: niti učencem, niti nam. Vse lepo mine in je treba iti naprej oziroma nazaj v dolino. Jezus učencem celo zabiča naj ne govorijo o tem dogodku, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. Te besede že nakazujejo tretjo goro današnje Božje besede, ki ni izrecno omenjena. ''Goro'' Kalvarijo.
Vemo, da so bili isti trije učenci, Peter, Jakob in Janez, v Getsemaniju povabljeni, naj gredo z Jezusom, ko je potil krvavi pot. Reveži so zaspali. Kasneje pa se razbežali. Edina ''svetla zvezda'' je bil Janez, ki je stal celo pod križem. Ni bilo lahko spremljati Jezusa in mu stati ob strani vse do smrti. Ni lahko niti za nas. Papež Frančišek spodbuja, naj se dotaknemo ''Kristusovih ran'' v ljudeh, ki trpijo. Ni lahko. Radi zbežimo stran od trpljenja drugih ljudi, če moremo. V prizadevanju za bližino trpečim smo blizu Jezusu na Kalvariji, ki še danes trpi v trpečih ljudeh. Iti na goro, na srečanje z Gospodom, nas vrača v vsakdanje izzive in opominja glede navezanosti kot je Abrahama, ki se je moral vsaj v duši odpovedati navezanosti na lastnega sina. To žrtev je bil pripravljen storiti tudi v dejanju. Iti na goro srečanja z Gospodom nas morda na trenutke pripelje na goro Tabor. Včasih pa nas zvestoba in ljubezen do Gospoda kliče, naj mu sledimo v Getsemani, na Golgoto, na križ. Potrebujemo tudi našo goro, ''Le Mont'', da bi se okrepljeni s srečanjem ob Gospodu mogli vrniti na domove in soočiti z izzivi, ki nam jih prinaša življenje. Ne sami, ampak skupaj z Njim, ki nas spremlja in nas vabi, da tudi mi spremljamo Njega v Njegovih bratih in sestrah.
Comments