2. POSTNA NEDELJA
Poglej zvezde na nebu in preštej zvezde, če jih moreš… Tako bo s tvojim potomstvom. Veroval je Gospodu. Vera kot jo vidimo pri Abrahamu ni v tem, da verjamemo, da se bodo stvari tako obrnile kot si želimo in nam bo Bog pri tem pomagal. Abraham si je seveda želel potomstva, saj mu je to pomenilo bogastvo. Danes so bogastvo otroci, še bolj pa je važno, da imamo denar na računu, da si bomo lahko plačali zavarovanje, zdravljenje, dom za ostarele in druge reči. V Abrahamovih časih so vse to pomenili otroci, če jih nisi imel, si bil revež. Abraham ni imel otrok, Bog pa mu daje obljubo in Abraham veruje – brez otrok. Abraham veruje Bogu ker je Bog Bog, ne ker bi se to, kar veruje, otipljivo uresničevalo. In ta (Bog) mu je to štel v pravičnost. Pravičnost pomeni, da so stvari prav postavljene, pomeni prava razmerja. Pravi odnos do Boga je ta, da mu verjameš in se nanj zaneseš. Ni pravi odnos do Boga, če imaš svoje zamisli in hočeš, da jih Bog uresniči. Ali pa, da po svoje razumeš, kar Bog govori in potem Boga držiš za besedo, da bi se morale stvari tako uresničiti, kot si ti razumel. Bog je Bog in verjeti mu, verovati mu, je pravično. Ne glede na to kdaj in kako se bo uresničilo to, kar ti govori. To je Abrahamova vera, ki Bogu veruje, čeprav brez otrok. To je čista vera. Bog je garancija, da bo vse vredu, vendar ne, da bo vse vredu po človeških zamislih in načrtih. Vseeno je pravično, je prav in je nujno, da Bogu verjamemo, vanj verujemo. Če gledamo zgodovino, so z Božjo obljubo mišljeni ne le Abrahamovi telesni potomci ,temveč potomci po veri. Abraham je radikalen vernik in za njim bodo Bogu še mnogi v zgodovini verovali Bogu do konca.
Poleg potomstva Bog Abrahamu obljubi posedovanje dežele. Za nomada, beduina so bile sanje imeti stalni kraj, morda z vrtom. Potem se ne bi bilo več treba seliti iz kraja v kraj. Abraham vpraša za znamenje uresničenja obljub in Bog mu naroči, naj pripravi ''pogodbo'' z razpolovljenimi živalmi kot je bilo takrat v navadi. Pogodbenika sta šla med razpolovljenimi živalmi. To je imelo pomen: naj se mi zgodi kot tem živalim, če bom prelomil kar sem se zavezal. Zanimivo v odlomku je to, da je samo Bog tisti, ki gre med rapolovljenimi živalmi. Bog je in bo zvest svoji zavezi. Človek pa ne bo razpolovljen, če se tega ne bo držal. V tem lahko razumemo tudi leto Božjega usmiljenja, ki ga poudarja papež Frančišek. Človek, ki z grehom prelomi pogodbo z Bogom, ne bo pokončan. Bog človeka stalno vabi, da obnovi zavezo z Njim.
Ptice roparice so se spuščale na trupla. Našo zavezo z Bogom stalno ogrožajo ''ptice roparice''. Veliko je možnosti, da zaveze z Bogom ne živimo zares ali pa sploh ne. Abraham je te ptice odganjal. Tudi mi naj jih odganjamo. To delo je Abrahama utrudilo in obšel ga je trden spanec. Gre za duhovno utrujenost, tudi duhovno spanje, ko se človek utrudi od duhovnega prizadevanja, ali pa ga utrudijo, raztresejo ''ptice roparice.'' Duhovno spanje je huda stvar. Naš odnos z Bogom lahko zaspi. Ljudje smo bistveno tudi duhovna bitja in duhovno spanje je nevarno za naše celostno zdravje in dobro počutje. In glej, polastila se ga je groza in gost mrak je padel nanj. To je občutje mnogih ljudi tudi danes, posebno v zahodnem svetu. Ljudje se počutijo notranje prazne. Čutijo grozo bivanja, ker živijo po eni strani stalno bombardirani z zunanjimi dražljaji, duhovno, v odnosu do Boga pa so zaspali. Sonce je zašlo in legel je mrak. To je občutje izgube Boga. Bog sklene zavezo in mu pove, da njegova zaveza z Abrahamom, s človekom, z nami ostaja trdna. Gre za to, da se prebudimo, da zavezo z Bogom sprejmemo.
Jezus v evangeliju gre na goro molit. Molitev, ki ni blebetanje (na to je Jezus opozoril, ko je učil učence molit Oče naš), varuje pred duhovnim spanjem. Zaspali pa so njegovi učenci. Isti učenci, ki so zaspali tudi v Getsemaniju. Jezus se z molitvijo pripravlja na pot v Jeruzalem. Naša domovina je končno v nebesih, nas spomin ja sv. Pavel v drugem berilu.
Comments