2. navadna nedelja A

2. navadna nedelja

Uvod. V evangeliju bo stavek, ki ga slišimo pri vsaki sv. maši.

Pridiga. Kateri stavek?

 

Začenjamo čas med letom in smo povabljeni z Jezusom na pot njegovega javnega delovanja in dogodkov ob njem. Zelena barva. Po slovenski navadi bomo še zapeli kakšno božično pesem, tudi jaslice še imamo. V liturgiji pa smo z Jezusovim krstom božični čas zaključili.

 

Jezusov krst je bil letos na ponedeljek, zato je kar primerno, da se tega dogodka spomnimo danes, ko smo poslušali o njem kar nam je zapisal evangelist Janez. Ta evangelist večkrat ne piše toliko o dogodku temveč bolj o globljem pomenu.

 

Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Janez Krstnik pripravlja ljudi na Jezusa in ko ga zagleda, pokaže nanj. Preko Janeza Krstnika na Jezusa pokaže tudi evangelist Janez.

 

Jagnje je pri Judih imelo globok simboličen pomen, še zlasti iz časa izhoda iz Egipta. V spomin so jedli velikonočno jagnje. Jagnje je simbol nedolžnosti. Težko gledam klanje jagnjeta, čeprav imam včasih rad ovčje meso. Najbrž je najboljša mlada ovca. Jezus je primerjan z jagnjetom. In jagnje je bilo namenjeno za žrtvovanje pri judovskih obredih v templju. Jezus je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.

 

Vsega se ne da rešiti. Nekatere stvari je treba vzeti nase: tako v zakonu kot v družini, v vsaki skupnosti. Jezus je s tem, da je nedolžen trpel in umrl vzel nase grehe. V majhnih in večjih stvareh smo mu podobni, če vzamemo nase česar ne moremo rešiti, dopovedati.

 

Pri maši 3x prosimo: Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas. Nazadnje pa rečemo (zapojemo): Podari nam mir. Božji mir je tam, kjer damo vse od sebe, potem pa smo pripravljeni z Jezusom biti kot jagnje. In pri obhajilu od Njega prejemamo moč. Priznamo: "Nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo...."

 

Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kot jaz. To je tema o kateri govori evangelist Janez že od prvih vrstic evangelija. Tema o tem, da je Jezus Bog, ne samo človek. Janez krščuje z vodo, ki pomeni pripravljenost na spreobrnenje, očiščenje, da se on razodene Izraelu. Za pravi sprejem Božjega Jagnjeta se je potrebno po svojih močeh pripraviti. Janez pripravlja pot Jezusu.

Golob je včasih simbol miru. Tu je simbol ljubezni, simbol Svetega Duha, ki je Božja ljubezen.

 

In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin. To so bile težke besede za Jude, ki so verjeli v enega, nevidnega Boga. Janez Krstnik je priča. Janez evangelist je tudi priča resnice o Božjem Sinu.

 

Svojevrstna priča je sv. Pavel. Začetek prvega pisma Korinčanom smo poslušali. Bog ve, če si je Sv. Pavel kdaj mislil koliko bomo brali njegova pisma še po dva tisoč letih!

 

Pavel, po Božji volji poklican apostol Kristusa Jezusa. Vemo, da je bil prej Savel in je preganjal kristjane. Zdaj pa se takole predstavi. Po Božji volji je bil poklican. Apostol pomeni poslan.

 

Božji Cerkvi, ki je v Korintu. Korint je bil obmorsko mesto in tam je bilo vsega slabega in vsega mogočega na pretek. Ampak on piše majhni skupnosti kristjanov, ki je bila poklicana od Boga tako kot je bil on: posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim. Sv. Pavel piše kristjanom, ki so bili sredi velikega mesta poklicani od Boga, da bodo Pričevalci Jezusa Kristusa.

 

Vse to lahko nanašamo tudi na nas same. V obhajilu prejemamo Božjo moč in pomoč, da bomo šli za Jezusom po njegovih stopinjah. On živi med nami in nam daje svojo pomoč, posebno pri maši in pri obhajilu. Tako kot Korinčani smo tudi mi poklicani. Kaj pa sveti? Kolikor je v nas Božje življenje živo, toliko smo sveti. Bog živi v nas in Bog je edini svet. Sami smo sveti, kolikor živimo v Bogu. Janez Krstnik se je sam pripravljal na prihod Božjega Jagnjeta, potem pa nanj pokazal in stopil stran. Sv. Pavel je jasno povedal, da ne gre za negaj samega, temveč, da piše o nekom drugem, namreč o Jezusu Kristusu. V veri storimo to tudi mi: naredimo, kar je v naši moči, da se nanj pripravimo pri vsaki sv. maši, pred vsakim obhajilom. Bodimo pripravljeni biti njegovi apostoli v našem velikem mestu, tam in tako kot nam narekujejo okoliščine.