18. navadna nedelja leto A 2014
Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti. Odlomek, ki je bil napisan šest stoletij pred Kristusom, je zelo aktualen. Še vedno smo ljudje taki, da trošimo ne samo denar, ampak tudi zapravljamo življenje za tisto, kar nas ne more nasititi, zadovoljiti. Opomin je na mestu
Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Odgovor sv. Pavla je, da nas od Božje ljubezni ne more ločiti nihče in nobena stvar ali nadloga. Če zaupamo Bogu, ki nas ljubi, bomo končno premagali vse drugo, ker je Božja ljubezen močnejša od vsega, kar bi nas moglo ogrožati. Vera, da je Bog nad vsem, je veselo oznanilo in pomoč v težkih dnevih. Bog in njegova ljubezen bosta končno zmagala. Z Njim pa vsi, ki se Božji ljubezni zaupajo.
Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Janez Krstnik je bil Jezusov bratranec, predhodnik in prijatelj. Njegova smrt je Jezusa zelo prizadela in je želel nekaj časa preživeti v samoti, molitvi, tišini. Tišina, samota sta zdravilni. Ljudje bežimo od nje, ker sta naporni. Morda ju nismo vajeni. Vendar je tišina potrebna za notranje ravnovesje. Za srečanje s seboj in z vsem kar se dogaja v nas in okrog nas. Potrebujemo tišino za stik z Bogom.Niti ni nujno, da bi šli nekam v samoto. Včasih to sploh ni mogoče. V tišino srca pa lahko vstopimo že ob kakšnem rutinskem delu: npr. pod tušem, pri vožnji z avtomobilom ali na avtobusu, na sprehodu ipd. Strah pred samoto in tišino nam lahko pomaga premagati vera, zavest, da v tišini nismo sami. Božji glas se bolje sliši, ko zunanji glasovi utihnejo! Odlomek se ujema tudi s počitniškim in dopustniškim ozračjem poletnih mesecev. To je lahko čas tudi za več tišine v nas in okrog nas.
Odpusti množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano. Jezus pa jim je rekel: ''Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti.'' O čudežni pomnožitvi kruha poročajo vsi štirje evangelisti, dva celo po dvakrat. Očitno je šlo za zelo priljubljen odlomek v prvi skupnosti. Nahranjenje množice v samotnem kraju (puščavi) spominja najprej na starozavezno mano s katero je Bog nahranil ljudi v puščavi. Še bolj spominja in je predpodoba evharistije v kateri Kristus nahrani učence in člane Cerkve s samim seboj. Tudi besede, ki so uporabljene v dogodku pomnožitve kruha, so podobne kot pri maši ob posvetitvi kruha in vina: vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem. Odlomek spominja učence in nas vse na potrebno povezanost med sv. mašo in življenjem: ''Vi jim dajte jesti''. Tako kot nas Jezus hrani s seboj, s svojo ljubeznijo in svojimi dejanji, naj tudi mi hranimo druge ljudi z Božjo ljubeznijo v dejanjih. Učenci so najprej hoteli odsloviti ljudi, da si sami najdejo hrano v vaseh, Jezus pa jih postavi pred velik izziv, naj jim oni dajo jesti.
Vedno je navzoča skušnjava, da bi se umaknili pred prevelikimi izzivi, potrebami ljudi okrog nas. Potrebe so vedno veliko večje kot pa možnosti s katerimi razpolagamo. Če to, kar imamo, prinašamo pred Gospoda, nam bo on pomnožil, in bo še ostalo. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali. Ničesar ne smemo zavreči. Živeti v skladu z Jezusovim naukom je tudi to, da ne razmetavamo, ampak ''poberemo koščke'', ki lahko nahranijo še druge ljudi. Na svetu je dovolj hrane za vse, ampak prava razdelitev in ne metanje stran se zdi prevelika naloga. Nekaj lahko naredimo za to že sami in Bog bo pomnožil naše prizadevanje. Učenci so delali skupaj. Tudi mi naj stopimo skupaj v prizadevanju za pravičnost, ljubezen. To izhaja iz evharistije in Božje ljubezni od katere nas ne more nihče ločiti niti odvezati.
Odlomek spominja tudi na večno gostijo s katero so Jezusovi sodobniki radi primerjali večno življenje. V času, ko je bilo malo hrane, so jim bila nebesa simbol obilja, gostije z obilno hrano in pijačo. Na to, kar za večno ostane, meri vsa naša vera in tudi današnji odlomki Božje besede.
Comments