18. NAVADNA NEDELJA

18. NAVADNA NEDELJA

Pot Izraelcev iz Egiptovske sužnosti skozi v puščavo v obljubljeno deželo je prispodoba duhovne poti življenja. Različne zasvojenosti, slabe navade, včasih se kakšne hibe in težave vlečejo iz roda v rod. Vse to predstavlja egiptovska sužnost. Človek je nekako ujet. Bog je tisti, ki človeka osvobaja in ga vodi iz sužnosti v svobodo. Ampak izkušnja svobode je najprej tudi izkušnja puščave. V tišini in praznini negotove in nevarne puščave se Izraelcem Egipt prikazuje kot čudovit kraj, kjer so imeli polne lonce mesa in čebule. Kdor se zdravi od kakšne zasvojenosti se mu pojavi abstinenčna kriza. Izkušnja puščave z vso močjo vabi nazaj v egiptovsko sužnost. Bog pa Izraelce, nas vse vabi skozi puščavo v obljubljeno deželo. Za pot do obljubljene dežele, ki bi jo lahko v najslabšem primeru prehodili v nekaj tednih, Izraelci potrebujejo polnih 40 let! Vsi tisti, ki so se Bogu upirali in so se hoteli vrniti nazaj v Egipt, so morali pomreti. Podobno človek, ki napreduje v duhovnem življenju, premaguje nasprotne sile v sebi. ''Uporniki v njem umirajo in človek se počasi bliža obljubljeni deželi. Bog Izraelcem, vsakemu človeku na poti duhvne rasti daje hrano na poti skozi puščavo. Predstavljajo jo prepelice, mana. V začetku kaže, da se ob taki piči hrani ne dalo preživeti, počasi pa raste zaupanje v Boga in hrepenenje po obljubljeni deželi.

V evangeliju ljudje Jezusa iščejo. On pa jim skoraj očita: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak, ker ste jedli kruh in se nasitili. Iščete me zato, ker ste jedli kruh. Nasitili ste svoje želodce za en dan in za to me spet iščete. Znamenja so tista, ki nimajo toliko pomena sama na sebi, ampak kažejo na nekaj večjega. Jezus pove, da je bila pomnožitev kruha znamenje. Ne gre samo za kruh, ki so se ga najedli. Npr. kdor med vami ima na roki poročni prstan je to tudi znamenje, simbol. Ni pomembna samo prstanova cena, kvaliteta, lepota. Pomebno je znamenje, pomen tega prstana. Vaš poročni prstan je znamenje vsega vašega poročenega življenja, v njem je cela zgodba življenja. To je znamenje. In Jezus pravi, da so videli znamenje, ampak ga žal ne iščejo zaradi tega, ampak zato, ker so se najedli. Ustavili so se ob vsakdanjem kruhu. Nekateri ljudje iščejo Boga samo dokler so lačni. Ko nasitijo želodec, na Boga pozabijo. Ga ne potrebujejo. Znamenje, ki ga je Jezus naredil s pomnožitvijo kruha, govori o veliko več kot pa o tem, da jih bo spet in spet nasitil za en dan.

Jaz sem kruh življenja. Jezus ni nek čudodelnik, ki bi ljudi nasitil samo s telesnim kruhom. Nekateri se zadovojijo s tem, potem pa Boga ne potrebujejo več. ''To je moj bog,'' se je potrepljal po trebuhu sodelavec mojega očeta. Dobro jest in pit. Sv. Frančišek je v vsem stvarstvu, ne le v kruhu, videl znamenja Boga, Stvarnika. Tudi mi lahko vidimo znamenja in iščemo Njega, Kristusa. Na tem svetu lahko prihajamo do Boga predvsem preko znamenj. Največja znamenja so zakramenti. Nekaj vidimo, drugo pa verjamemo, verujemo. Verujemo kar vidimo in kar slišimo. Podobno, kot če nam kdo razloži pomen poročnega prstana. Prstan vidmo, vašo zgodbo pa slišimo in verjamemo. Podobno ima Bog svoja znamenja. Eno veliko je že narava, stvarstvo. Sv. Frančišek je preko narave, preko stvarstva videl znemenja veličine Boga Stvarnika. Hvalil je Boga v bratu soncu, sestri luni. Kot je prstan znamenje za zakonce in za vse, ki pridemo z njimi v stik, tako je narava znamenje za Boga.

Veliko, pomembno znamenje je božja beseda, ki jo prebiramo pri maši. Beremo znane zgodbe ampak za njimi se skriva globok pomen. Po teh besedah nam Bog sam govori. Besede slišimo, ampak Bog sam nam govori. Podobno in še bolj pri obhajilu. Bela hostija, vino je znamenje, v veri pa globoko sprejmamo vsebino, resničo navzočnost Boga med nami.

Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje. Skrb za vsakdanji kruh je potrebna, ampak naj ne izgubimo izpred oči kruha, ki prihaja iz nebes in ga ne moremo pridelati na polju, v tovarni. ''Iz nebes'' pomeni od Boga. Ta kruh prejemamo pri maši, pri molitvi, v življejenju v prijateljstvu z Bogom. Če delamo samo za jed, ki mine, bomo stalno lačni. Ljudje smo lačni telesnega, še bolj pa duhovnega kruha, lačni Boga. Preko znamenj, ki nam jih Bog pošilja, lahko to vidimo in uvidimo.

Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela,? so Jezusa vprašali ljudje iz množice. Božje delo je, da verujete v tistega, ki ga je on poslal. V veri sprejemati Njegova znamenja, je Božje delo. V veri sprejeti Njegovo besedo je Božje delo. V veri sprejemati zakramente je Božje delo. Že sama vera je Božji dar.