17. NAVADNA NEDELJA

17. NAVADNA NEDELJA

Dogodek pomnožitve kruha že v prvem berilu in potem še v evangeliju govori o telesni hrani, kruhu. V obeh je poudarjena in pokazana Božja darežljivost. O pomnožitvi kruha, o kateri je bilo govora v evangeliju, poročajo vsi štirje evangelisti. Poleg čudeža Jezusovega vstajenja od mrtvih je pomnožitev kruha edini čudež o katerem poročajo vsi štirje. Očitno je bil ta dogodek izjemno pomemben in zanimiv že v času prvih krščanskih skupnosti in za evangeliste. Hrana torej ni pomembna samo v naši skupnosti ampak je nekaj temeljnega že od svetopisemskih časov.

Poslušali smo odlomek iz Janezovega evangelija. On še posebej povezuje čudež pomnožitve kruha z evharistijo. Nekatere besede zelo spominjajo na posvetilne besede pri maši: Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil. V prihodnjih nedeljah bomo še večkrat brali iz šestega poglavja Janezovega evangelija, kjer je govora o Jezusu, ki je Božji kruh, duhovna hrana. Danes pa se bolj ustavimo ob čudežnem dogodku. Odlomek pokaže na pomen tudi telesnega kruha, na pomen materialnih stvari.

On pa se je vzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Gora je v svetem pismu simbol Božje bližine. Učenci so Jezusovi posebni zaupniki, prijatelji. V svoji bližini jim razodeva kako deluje njegovo, Božje kraljestvo. Razodeva jim ne samo svoj nauk ampak tudi Božji način razmišljanja in delovanja. Tudi Lemont pomeni goro, hrib. Tu Jezus sedi z nami in nas uči. Tu dihamo Božji zrak Kristusove bližine. On je med nami kadar se v Njegovem imenu zbiramo v Lemontu.

Jezus učence povabi naj skrbijo za ljudi. Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli? Jih vpraša. Tu gre za skrb za ljudi okrog njih, okrog nas. Končno gre tu za ljudi vsega sveta. Na koncu odlomka je zanimivo napisano, da je Jezus spoznal, da ga hočejo s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro. Včasih od Boga pričakujemo, zahtevamo, da bi on naredil red med ljudmi za to, da ne bi bilo več lačnih na svetu. On pa nas vabi na goro, v svojo bližino in nas poučuje o tem, da smo bratje in sestre med seboj, daje nam duhovno hrano, za telesno pa moramo sami poskrbeti, tudi medsebojno deliti, da ne bo lačnih med nami. Odlomek pokaže, da biti njegov učenec pomeni tudi skrb za telesni kruh, materialne dobrine drugih ljudi. Bog resno računa na ljudi in na naše sposobnosti, da nahranimo vse. Pove nam tudi, da če bomo skrbno pobrali česar ne moremo pojesti, nam bo še ostalo. Tako bo ostalo, še za druge, ki še niso prišli zraven. Glede medsebojne pravične in skrbne delitve smo ljudje zelo samostojni in Bog ne bo čudežno posegal. Čudež je, da nam Bog toliko zaupa, daje v roke tako moč in odgovornost. Odlomek je cel priročnik o družbeni pravičnosti, ki ne more iti mimo Jezusovega učenca. Če hodiš k maši, k obhajilu, mora to voditi tudi k skrbi za bližnjega in obratno.

Pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi? Izkušnja nemoči, da bi kaj naredili ob ogromnih potrebah nas lahko vodi v malodušje. Papež opozarja pred ''globalizacijo brezbrižnosti''. Če nam ni vseeno, bomo iskali in našli načine, da bomo z Božjo pomočjo in navdihom pomagali nasititi lačne. Odlomek pokaže, da je na svetu dovolj, še preveč hrane. Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo. Papež opozarja pred ''kulturo odmetavanja''. Ni dovolj, ker imajo eni preveč in stran mečejo, drugi pa nimajo. V resnici je dovolj za vse, še ostaja, ampak to se moramo ljudje sami zmeniti in ne bežati od odgovornosti ali kriviti Boga. To pove odlomek z besedami: se je spet sam umaknil na goro. Glede telesne hrane, materialnih dobrin se moramo ljudje sami potruditi, zavzeti. Bog nam ne daje nobene potuhe. Ne bo nič naredil namesto nas. Glede tega se je ''umaknil na goro''.