17. NAVADNA NEDELJA

17. NAVADNA NEDELJA

Težko živimo ali sploh ne moremo brez bližine mobilnega telefona. To kar je za našo medsebojno povezanost z družino, prijatelji, telefon, internet, socialna omrežja, je za našo povezanost z Bogom molitev.

Abraham je zgled vere pa tudi molitve. Moli kot pravi žid – baranta z Bogom. Odlomek me je spomnil na obisk v Sveti deželi. Pred novomašniškim posvečenjem smo bogoslovci šli na študijsko potovanje in romanje v Sveto deželo. Tako kot je Abraham barantal z Bogom je še danes v navadi barantanje pri nakupovanju. Abraham moli v skladu s kulturo v kateri živi. ''Vsak po svoje Boga moli'' in prav je tako. Samo, da moli!

V Sodomi je Abrahamov nečak Lot z družino. Za to družino gotovo še posebej moli, sicer pa se zavzema za celo mesto. V molitvi Abraham ne misli samo nase, ampak moli za druge. Po domače se pogaja, pogovarja z Bogom. Odlomek spominja, da Bog ni nekje daleč, temveč blizu in se je pripravljen vseh usmiliti zaradi peščice dobrih ljudi.

Kristjani naj molimo za druge, tudi za vso družbo v kateri živimo. Ko gledamo novice, zmolimo kakšen očenaš, Zdrava Marijo za tisto družino, za tisto skupnost, ki trpi. Tako je Abraham molil za Sodomo in Gomoro. Abraham moli: Naj ti ne pride na misel, da bi storil kaj takega, da bi pobil pravičnega s krivičnim vred, da bi se enako zgodilo pravičnim kakor krivičnim! Naj ti ne pride na misel!

Evangelist Luka ima kar 12x omenjeno, da je Jezus molil, medtem ko Marko in Matej samo 3x ali 4x. Pri Luku Jezus še zlasti moli pred pomembnimi dogodki. V današnjem odlomku po molitvi učencem in nam vsem ''izroči'' molitev očenaš. Še danes je v pripravi odraslih na zakramente pomemben obred prav izročitev molitve očenaš.

Jezus je učence učil moliti najprej z zgledom. Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. To je v učencih zbudilo zanimanje, občudovanje in želeli so si, da bi tudi njih naučil moliti. Gospod, nauči nas moliti. Oboje je tudi za nas pomembno. Ali drugi vidijo naš zgled molitve, posebno družinski člani, otroci, vnuki? Potem pa je molitev že sama prošnja učencev: ''Gospod, nauči nas moliti.'' Sveti Duh nas uvaja v pravo molitev. Odlomek se končuje z namigom naj še posebej prosimo, molimo za Svetega Duha, z zagotovilom: bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo. Sveti Duh nam odpira srce za vero in zaupanje v Boga, da ne bi imeli Boga za nek avtomat, za nek ''wending machine'', če bi mislili, da kar molitve vložimo, toliko bonbonov mora ''ven pasti''.

Lukov očenaš je krajši. Najbrž izraža molitev skupnosti v kateri je Luka črpal gradivo. Oče naš, ki si v nebesih izraža bližino Boga, ki smo jo srečali že pri Abrahamu, spominja pa tudi na to, da je Bog ''v nebesih'', torej tudi nedostopen človeškim zmožnostim in razumevanju. Boga ne moremo ''pocukati za brado'' in pričakovati, da bo ravnal po naši volji. Zato Pridi tvoje kraljestvo. Božji red naj vlada v naših srcih in v medsebojnih odnosih. Za to molimo, prosimo. Bog nam prihaja na pomoč, če ga prosimo. Božje kraljestvo je bližina Boga samega, njegova ljubezen, toplina, njegov mir. Tega ljudje sami ne moremo ustvariti. Mnogi so to že poskušali – s katastrofalnimi posledicami: v osebnem, družinskem, narodnem in mednarodnem življenju.

Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli. Trkajte in se vsam bo odprlo! Vsaka od teh treh Jezusovih spodbud vabi k vztrajnosti in zaupanju. Nekaj je treba sam naredit: prositi, iskati, trkati, potem pa je tudi dano. Imamo pregovor: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. In Bog bo pomagal, če ga bomo prosili, če bomo tako kot telefon imeli pri roki tudi rožni venec, molitvenik, Sveto pismo in še kakšen pripomoček, ki nam pomaga ohranjati reden stik z Njim, ki želi biti v stiku z nami in je naš Oče.