15. navadna nedelja

15. navadna nedelja leto A 2014

Pomenljivo je, da Božji sejalec obilno seje, ne glede na to, da je mnogo semena izgubljenega na poti, na skalnatih tleh in med trnjem. Bog govori po Svetem pismu, pa tudi po izročilu (tradiciji) in po cerkvenem učiteljstu (po papežu, škofih in duhovnikih, ki so s papežem povezani). V novejšem času nam Bog izrazito govori po papežih, ki nam jih pošilja. Zdaj še zlasti po papežu Frančišku. Kako močno je v njem obrodila sadove Božja beseda! Gotovo ne čez noč, ampak ker je Božji besedi vsak dan znova pustil, da je padla vanj kot v rodovitno zemljo. Je tudi tako: če ne bi postal papež, bi veliko tega, kar je sedaj prišlo do izraza, ostalo skrito. Tako tudi pri nas: Božjo besedo lahko poslušamo in se ji odpiramo, v ugodnih okoliščinah pa bo obrodila svoj sad. Bolj ali manj vidne sadove. Sadove prepustimo Bogu. Tudi to, koliko bodo sadovi vidni. Na nas je notranja odprtost do ljubečega Boga, pripravljenost na poslušanje, vera v ljubečo Božjo besedo, ki ima moč, da preoblikuje naše življenje. V naši veri ne gre najprej in predvsem za napor lastnega prizadevanja, ampak je bistveno zaupanje in poslušanje Božje besede, ki ji pustimo, da vodi naše življenje. Napor je najprej potreben za to, da v sebi pripravljamo rodovitno zemljo in odstranjujemo ovire. En dan naenkrat.

V priliki, prispodobi, zgodbi o sejalcu, ki seje seme, pa ga nekaj pade na pot, drugo na skale, tretje med trnje, spet drugo pa na dobro zemljo in obrodi sad, govori o Bogu, ki govori, in o človeku ki posluša, ali pa ne. Bog govori, ljubeče nagovarja človeka. To je temeljno prepričanje in veselo oznanilo krščanstva. Vse vrste ''duhovnih vaj'' je namenjenih predvsem temu, da bi izostrili uho za poslušanje in srce za to, da bi Božji nagovor slišali in bi potem tudi prinesel sadove. Vzor za poslušanje je Jezusova Mati Marija, ki je ''vse te besede poslušala in ohranila v svojem srcu.''

Pot, kamen in trnje so simboli za ovire, na katere naleti Božja beseda. Pot je trdota srca, notranja otopelost, ki se ji človek prepusti. Pot je tudi simbol za nevero, zato me Božji nagovor sploh ne premakne. Komur ne verjamem, tega ne slišim in ne poslušam. Seme na kamnu je kratkotrajno navdušenje, ki pa hitro usahne. Koliko dobrih sklepov ne uresničimo, se hitro naveličamo. Zdravilo proti pomanjkanju vztrajnosti je vedno novo začenjanje. Človek običajno ne zmore trajne zavzetosti, sposoben pa je zavzetosti en dan naenkrat.

Trnje so mnoge obveznosti, ki se zdijo bolj pomembne od Božjega nagovora in odgovarjanja nanj. Trnje je tudi v tem, da verjamemo, da sta Božja beseda in vsakdanje življenje dve različni stvari, ki nimata povezave. Kot da se Bog ne bi učlovečil in živel vsakdanje življenje! Seme, ki predstavlja Božjo besedo, ima moč, da obrodi sadove. Odvisno je od zemlje, ki pomeni naša srca, našo pripravljenost. Trnje je lahko sekularizirana kultura, ki nima posluha za nadnaravno, Božje, presežno resničnost. To kulturo dihamo in lahko duši rodovitnost Božje besede v nas.

Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. To je srhljiva možnost: Bog govori, človeku pa otopi srce in ga ne sliši več! Ampak to je tudi že stara težava in skušnjava: evangelist Matej navaja prerokbo še iz Stare zaveze (prerok Izaija) in jo polaga Jezusu na usta. V dobro zemljo je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega. To pa je druga možnost in vabilo za nas.

Pot, kamnit teren, trnje, po drugi strani pa rodovitna zemlja, je lahko kultura v kateri živimo: že družinska kjultura, pa tudi družba v kateri smo, cel narod in širše. V kolikor je zahodna kultura, potrošniška in sebična, se obrača od evangelija, od Kristusa, kateremu je bistveno življenje za druge: ''To je moje telo, ki se daje za vas. To je moja kri, za vas prelita''.

Tudi mi sami smo sejalci. Kaj sejemo okrog sebe s svojimi besedami? Besede upanja, ljubezni, topline skrbi ali pa kaj drugega?