15. NAVADNA NEDELJA
Že v stari zavezi, v evangeliju in vse do danes je jasno, da Bog želi imeti ljudi za sodelavce. Ni dovolj zasebna vera: vero prejemamo po drugih in smo jo tudi poklicani širiti. Vero sprejemamo po drugih ljudeh in naj jo tudi prenašamo naprej. Starši, duhovniki, učitelji imajo v tem posebno vlogo, na nek način pa se to tiče vsakega kristjana.
Starozavezni prerok Amos je bil rojen v okolici Jeruzalema in je bil preprost človek, pastir in sadjar. Bog ga je poklical in je šel opravljat službo preroka na sever, kjer je prebival izraelski rod. Tam so imeli svetišče v Betelu in veliki duhovnik Amacja je preroka Amosa hotel poslati domov, ker mu njegovo oznanilo ni dišalo. Prerok Amos se brani: Gospod me je vzel izza črede in Gospod mi je rekel: Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu! Čas, v katerem je bil Amos poslan v severno kraljestvo je bil čas materialnega blagostanja in miru. Ljudje so bili zadovoljni sami s seboj in duhovniki so dobro živeli in govorili ljudem kar jim je bilo všeč. Prerok Amos jih je motil v njihovem miru in spokojnosti. Trideset let kasneje so prišli Asirci, vse oplenili in požgali, ljudstvo pa odpeljali v sužnost, v Asirijo. Takrat se ljudje niso jezili na Boga ,temveč so uvideli, da so grešili, ker niso poslušali prerokov, ki jih je Bog pošiljal k njim.
Evangeljski odlomek jasno pokaže na to, da Jezus ne želi vsega narediti sam, ampak si je že v času svojega javnega delovanja izbiral sodelavce in jih pošiljal, da bi nadaljevali njegovo poslanstvo. Je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Naročilo, naj ničesar ne jemljejo s seboj ima več pomenov. Glavni je ta, naj računajo na Božjo previdnost, ne pa da bi se zanašali na svoja zavarovanja, na svoje zaloge. Praznih rok bodo lažje srečali človeka in ga objeli. Polne roke tega ne omogočajo, razen tega pa dajejo lažni občutek varnosti, zavarovanosti. Ali ni tako, da so v bogatih družbah ljudje bolj odtujeni med seboj kot pa v ubogih. Če imamo imetje, denar, se lahko zanašamo na to. Kjer tega nimajo, morajo bolj računati drug na drugega. Jezus pošilja učence na pot praznih rok, da bi se srečali z ljudmi.
Pridejo trenutki v življenju, ko je treba opraviti kakšno neprijetno nalogo, tako kot jo je moral opraviti Amos, ki je bil poslan med ljudi, ki so živeli mirno in zadovoljno. Tudi drugo berilo utrjuje vero v to, da nas Bog kliče: Pred stvarjenjem sveta nas je (Bog) v njem (to je v Kristusu) izvolil, ...naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Imamo različne vloge, različno poslanstvo, vse pa nas kliče Bog, naj bomo s svojim življenjem Njegovi sodelavci. Že v času javnega delovanja je poslal učence,danes pa pošilja vsakega od nas na pota vsakdanjega življenja, dogodkov in ljudi s katerimi se srečujemo in katerim pričujemo.
Odlomki spominjajo tudi na to, da Bog nekatere kliče v duhovniški in redovniški poklic. Potrebno je molit, da bi poklicani slišali Božji klic in potrebujejo tudi molitveno podporo, da bi na tej poti vztrajali. V zadnjem času se tudi v Ameriki pozna pomanjkanje duhovnih poklicev. Uvažajo jih z vsega sveta. Veliko je starejših duhovnikov in pomanjkanje se vse bolj pozna. Gotovo je, da Bog tudi danes nekatere kliče v svojo posebno službo, vendar je potrebna vera in podpora družine pa tudi vse skupnosti.
Comments