15. NAVADNA NEDELJA
Mojzes je spremljal ljudi od izhoda iz egiptovske sužnosti do obljubljene dežele. Ni vstopil vanjo. V peti Mojzesovi knjigi so Mojzesovi govori v katerih spominja Izraelce na prehojeno pot in na glavne poudarke zaveze z Bogom. Poslušaj glas Gospoda, svojega Boga. Otrok prepozna mamin, očetov glas. Navadno prepoznamo glas domačih, prijateljev po telefonu. Kaj pa Gospodov glas: ali ga je mogoče prepoznati, da bi ga lahko poslušali? Ja in ne. Uho je potrebno vaditi za to, da bi slišali, poslušali Gospodov glas. Zlasti uho srca, ki zavibrira drugače, kadar nam Gospod govori. Še posebej nam govori po Svetem pismu in to še zlasti ob nedeljah, ko pri maši beremo Božjo besedo. Poslušamo, ali gre mimo?
V istem odlomku Mojzes pove, da poslušanje Boga ni nekaj oddaljenega temveč blizu človekovim zmožnostim. Najbolj pomaga k napredovanju, da se ravnamo po tem, kar slišimo: izpolnjuj njegove zapovedi in zakone. Te zapovedi in zakoni so zapisani, so pa tudi v naši vesti. V vesti so nam najbližje.
Ravnanje po tem kar spoznamo je tema tudi v evangeliju. Pojdi in tudi ti tako delaj. Veliko dobrih stvari vemo, vemo kako je treba ravnat, ampak ravnanje po tem je tisto, ki šteje. Najprej poslušanje Božje besede in potem ravnanje.
In kdo je moj bližnji se lahko vpraša tudi vsak izmed nas. Najprej člani naše družine, potem sosedje, sodelavci v službi, prijatelji. To so najprej naši bližnji. V evangeliju sta prikazani dve poti. Ena je pot izogibanja in strahu pred drugimi v težavah, druga pa je pot usmiljenja in sočutne ljubezni. Človeku v težavah se izogniti in iti naprej svojo pot ali pa pristopiti in narediti kar je v naših močeh. Pomoč po svojih močeh se pričakuje iz ljubezni do bližnjega. Kaj se ti zdi, kateri od teh... je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike. Razbojniki so lahko prispodoba za marsikaj kar človeka zdela, uniči. Jezus daje za zgled Usmiljenega Samarijana.
Po neki razlagi je Jezus sam Usmiljeni Samarijan, ki prihaja naproti vsakemu človeku, še posebej ranjenemu, pobitemu, napol mrtvemu na duši ali na telesu. On je tisti, ki v človekove rane vliva olja in vina in obvezuje naše rane. Kadar to delamo drug drugemu, pomagamo Jezusu, Usmiljenjemu Samarijanu in pričujemo zanj. Pojdi in tudi ti tako delaj, je vabilo, spodbuda vsakemu od nas. Molitev nas odpira Bogu in po njej prejemamo potrebno duhovno pomoč za to, da vere ne bi samo izpovedovali temveč po njej vsak dan tudi živeli.
Zanimiva podrobnost je v stavku Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho. Jeruzalem pomeni mesto miru, prebivališče Boga med ljudmi in življenski cilj. Vsako leto so romali v Jeruzalem in to mesto je izvoljeno ljudstvo nosilo v sebi celo v izgnanstvu. Jeruzalem končno pomeni tudi nebesa, Novi Jeruzalem. Človek, ki ga Jezus omenja, pa gre iz Jeruzalema – v Jeriho, ki pa simbolno pomeni mesto greha, oddaljenosti od Boga. Na tej poti ta človek pade med rabojnike. Jezus je tisti, ki prihaja naproti človeku, ki je padel, ki se oddaljuje od mesta miru. Jezus na drugem mestu joče nad Jeruzalemom, ker ni spoznalo časa svojega obiskanja, ker se ni zavedalo tega, kaj mu je v mir. Tako se človek oddaljuje od kraja miru, ki ga lahko najde v sebi, v svojem srcu. Srce je kraj miru, če je v miru z Bogom in z drugimi. Lahko pa je kraj nemira in človek beži ven, stran. Usmiljeni Samarijan prihaja v pomoč tudi temu človeku, vsakemu od nas.
留言