1. POSTNA NEDELJA
Vsako leto na prvo postno nedeljo poslušamo o Jezusu v puščavi. Markov evangelij je najkrajši. Nič ne pove o treh različnih skušnjavah o katerih poročata evangelista Matej in Luka. Temeljno sporočilo vseh treh in vabilo Cerkve v začetku postnega časa je, da gremo z Jezusom v puščavo. Iz različnih naravoslovnih oddaj lahko vidimo, da je puščava polna življenja, čeprav je na videz vse mrtvo, smrtna tišina. Vabilo Cerkve naj gremo z Jezusom v puščavo, izhaja iz izkušnje, da je v puščavi bolj slišen Božji glas, ki ga drugje preglasi glas televizije, telefona, interneta, vsakdanjih skrbi in opravkov. Jezus je Bog, pa vendar se je pred začetkom javnega delovanja umaknil v puščavo. Najbrž tudi mi potrebujemo vsako leto vsaj nekaj puščave. Ugasnimo televizor, zaprimo računalnik, in kar nas drugega raztresa, in vstopimo z Gospodom v puščavo, ki bo napolnjena z Božjo bližino.
Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. Isti Sveti Duh tudi nas vodi letos v postni čas. Ali imamo pogum in disciplino, ki je potrebna, da se bomo prepustili vodstvu Duha? Beograjski nadškof je pred kratkim v intervjuju povedal, da je razlika med zahodom in vzhodom tudi v tem, da je zahod izgubil čut za svetost in skrivnost življenja. V življenju ni mogoče vsega dojeti, razložiti in razstaviti z razumom. Življenje je tudi skrivnost, ki jo dojemamo le, če se ustavimo in osvobodimo stalnega ''bombardiranja'' z novicami, hrupom. Z drugo besedo: potrebujemo puščavo.
Obiskal sem prijetno družino in jim blagoslovil hišo. Ata je rekel, da je sin za postni čas izbral odpoved računalniku, zato pa zdaj več gleda televizijo. Lepo je, da otroka starši učijo, da se zna tudi nečemu odpovedati, vendar za nas vse ni lahko praznino, ki nastane ob taki odpovedi, nadomestiti z drugačno, bolj kakovostno vsebino. Puščava, odpoved nista sama sebi namen. Namen je, da se skupaj z Jezusom prepustimo Svetemu Duhu in gremo z Njim v puščavo. Namen je, da vidmo preko tega, kar nam napolnjuje ušesa, oči in srce. Pripomoček za to je lahko namesto računalnika ali TV Sveto pismo ali kaka druga knjiga, ki nas odpira Svetemu Duhu, nam pomaga videti preko, na ono stran vidnega in vsakdanjega. Pripomoček je lahko molitev rožnega venca, ob katerem začnemo razmišljati o svojem življenju, o Bogu.
Zanimiv je stavek: Bil je med zvermi. Zveri so lahko podoba vsega, kar nas v podzavesti preganja in prihaja na dan, kadar gremo v ''puščavo''. Ljudje zaradi tega hodijo k terapevtom. Duhovno zdravljenje pa je v tem, da gremo v puščavo z vero, da gre z nami Kristus, s katerim se začenja mesijanska doba miru, pomiritve kot je bilo napovedano že v stari zavezi: Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Satan ga je skušal in angeli so mu stregli. Vse to doživljamo tudi sami, če gremo z Jezusom v puščavo. Angeli so Božji poslanci in prinašajo ljudem Božja sporočila, Božjo moč in tolažbo, hrano, ki so je lačne naše duše. V puščavi začutimo tudi skušnjave hudobnega duha. Ena prvih je, da bi iz puščave čimprej pobegnili.
Najbrž nimamo niti možnosti niti moči, da bi šli za 40 dni v puščavo. Vsaj majhno puščavo si naredimo vsak dan. Lahko tudi obrnemo in rečemo drugače. V puščavi vsakdanjega površnega življenja si naredimo majhno oazo, v kateri se bomo napolnili z odprtostjo Svetemu Duhu in bomo z Jezusom v molitvi, branju, pisanju duhovnega dnevnika ipd.
Prvo in drugo berilo spomni na zavezo, ki jo je Bog sklenil z vsem stvarstvom in še posebno z nami, ki smo bili krščeni. To zavezo s svoje strani utrjujemo, ko se obračamo k živemu Bogu. Za telesno zdravje je potrebna telovadba, telesne vaje. Za duhovno zdravje prav tako potrebujemo telovadbo, duhovne vaje. Take vaje si lahko pripravimo še zlasti v postnem času in z njimi utrjujemo zavezo z Bogom. Krščanska civilizacija je zrasla še posebej na modrosti puščavskih očetov. Na Vzhodu so šli nekateri v prave puščave, na Zahodu pa so se menihi umikali v samoto samostanov. Nekaj puščave vsi potrebujemo v našem hrupnem času, za dušo in za telo!
Comments