1. ADVENTNA NEDELJA

1. adventna nedelja leto A 2016

Advent pomeni prihod, pričakovanje. Obdobje novega cerkvenega leta kliče k duhovni budnosti. Želimo sprejeti to vabilo.

Izaija: Gora hiše Gospodove bo trdno stala kot najvišja med gorami Gora je simbol Božje bližine, lahko pa nam pomeni tudi prioritete. Ali je ''Gora hiše Gospodove'' najvišje ali še ne? Ali stoji trdno? V tem tednu je bil pri maši evangeljski odlomek kjer je rečeno, da bosta nebo in zemlja prešla, Jezusove besede pa ne bodo prešle. V tem pomenu naj bo Gospodova gora Božje bližine najvišja vrednota! Advent je čas, ko naj v tem vadimo, se pripravljamo. "Bog se da najti"tistemu, ki ga čaka, pričakuje, išče. Advent je primeren čas za to. Naj Gospodova gora, naj naša vera v Gospoda, ki prihaja, ki je zvest, trdno stoji!

Dvigala se bo nad griči in vsi narodi bodo hiteli k njej. V osebnem pomenu "vsi narodi" pomeni vsa podočja življenja. Vse naj bo povezano z "najvišjo goro", z Gospodovo goro, z goro Božjega svetišča. Vse življenje naj bo povezano s sveto mašo ob nedeljah, z Lemontom, ki tudi pomeni "goro", "Le Mont". Gospodova gora naj bo najvišje v življenju. To naj bo odločitev za adventni čas, za novo cerkveno leto!

Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah. Bog nas je vedno pripravljen poučiti, če smo pripravljeni poslušati. Poučuje nas o svojih potih, o svojih stezah. Včasih je prava pot kot opuščena steza. "Kje so tiste stezice, ki so včasih bile" poje narodna pesem, ki se komu v resnici zgodi tudi v duhovnem življenju. Opuščanje vsakdanje molitve, opuščanje maše. Zanemamrjanje živega stika z Bogom ali opuščanje dobrih del. Morda je kdo zapustil tako stezo in jo je zaraslo grmovje. Adventni čas je čas za nov začetek, za to, da očistimo stezice do Boga in spet bolj hodimo po njegovih poteh. Gospod nas bo poučil o svojih stezah, če smo ga pripravljeni poslušati. Prisluhnimo mu pri tej maši, prisluhnimo v molitvi.

Kajti s Siona bo prišla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema. Na svetih krajih in v svetih trenutkih nam Bog še posebej govori. Bodimo budni, pozorni na ta Božji nagovor nam kliče Božja beseda, nas kliče advent. "Sion", "Jeruzalem" sta prispodobi za kraj Božje bližine, kraj Boga samega. Tak kraj je naša cerkev. Tak kraj je tudi doma, ko se zberemo v tišini in molimo v zavesti, da nas Bog, da nas Marija posluša in nam govori.

Razsojal bo med narodi. "Narodi" so prispodoba tudi za različne dogodke v življenju, za vse kar se nam zgodi. Božja beseda, molitev nam pomagata razsojati, kaj je bolj pomembno in kaj lahko mirno pustimo. Če je Bog na prvem mestu, so vse stvari na pravem mestu. S temi besedami bi lahko povzeli za kaj gre v vsem odlomku.

Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja. Koliko denarja gre v prazno, za uničevanje. Bogu sem in smo lahko zelo hvaležni, da se v Lemontu ne vojskujemo med seboj. Ne gre za to, da ne bi imeli občasno kakšnih težav, morda tudi napetosti. Gre za to, da v pogovoru, včasih tudi po logiki "pametni odneha" usklajujemo različnosti in iščemo skupno pot. Koliko časa, energije gre drugače v v prazno. Naj orožje pretopimo v delovna orodja pravi Izaija. Tudi tam, kjer se brez konca in kraja vojskujejo, in med tem naredijo ogromno gorja in škode, se morajo nazadnje usesti in pogovoriti, dogovoriti, sporazumeti. Zakaj ne bi tega naredili že prej, delali sproti? Začetek novega cerkvenega leta, adventnega časa, je odlična priložnost in spodbuda za tak pristop - z Božjo pomočjo in blagoslovom.

Hiša Jakobova, pridite, hodimo v Gospodovi luči. To je spodbuda za vsako od naših "hiš", za vsako družino, za vso našo skupnost. Hodimo v Gospodovi luči, ki jo prejemamo pri maši, v molitvi! Naj bo Gospodova luč vodilo, najvišja gora našega življenja, že od začetka adventnega časa!

"Pridite, hodimo v Gospodovi luči!"