Vnebohod

Vnebohod A 2014

V vseh časih in kulturah ljudje hočejo podaljšati življenje preko groba, tudi s spomeniki in muzeji, piramidami in poimenovanji krajev, ulic ipd. Ljudje živijo naprej v svojih otrocih na katere prenašajo svoje želje, upanja. V človeka je položena želja, upanje na življenje, ki presega samo zemeljsko, običajno človeško življenje do smrti. To je značilno človeško v vseh kulturah, tudi najbolj preprostih. V Jezusu Kristusu to naravno človekovo hrepenenje dobi ''rep in glavo''. Kristus je človekovo ''stegovanje k nebu'', k Bogu, k večnosti, ''prinesel na zemljo'' in nas povabil k sebi, v Božji dom! V prazniku vnebohoda se te vesele resničnosti spominjamo in jo praznujemo. Naj nas molitev k Svetemu Duhu v tem tednu do binkošti za to resničnost še bolj odpre, naj nam izostri posluh in hrepenenje, da bi hodili po poteh Svetega Duha, ki nas vodi v večno življenje!

Oče naš, ki si v nebesih. In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi, je v veri rečeno o Jezusu. Ruski vesoljec je menda rkel, da je krožil po nebu, pa Boga nikjer ni srečal. Nebo, nebesa – gre za prostorsko govorico, ki jo uporabljajo v različnih kulturah: Bog, božanstva so ''zgoraj'', na nebu, v nebesih, ljudje pa smo ''na zemlji''. Jezusov vnebohod na še en način pokaže povezanost med Bogom in človekom, kar je v Jezusu Kristusu najbolj navzoče: Bog in človek; Bog, ki je postal človek, se vrača k Bogu Očetu, a ostaja med nami: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Kot človek je bil lahko samo na enem kraju, zdaj pa je povsod, posebno tam, kjer njegovi učenci, povezani v Kristusovi Cerkvi nadaljujejo njegovo poslanstvo: Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal. Čudovite besede, ki ''postajajo meso'' še danes, po dva tisoč letih odkar jih je Jezus povedal in evangelist zapisal.

Po vnebohodu so šli učenci molit za prihod Svetega Duha, ki so ga prejeli na binkošti, ki bodo drugo nedeljo. Najbolje povezanost med Bogom in ljudmi, med nebom in zemljo, med Cerkvijo in Kristusom dojamemo in sodelujemo pri njej v moči in preko daru Svetega Duha. Tako kot apostoli skupaj z Marijo, naj tudi mi do naslednje nedelje molimo za prihod Svetega Duha, za poživitev vere vanj in poživitev njegovih darov v nas.

Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Dva moža v belih oblačilih sta to rekla apostolom, ki so stali in gledali v nebo, kako je Jezusa zakril oblak. Moža v belih oblačilih spominjata na angela. Angela, Božja poslanca, poučita učence, naj se za Bogom ne ozirajo v nebo, daleč stran, v nedosegljivo resničnost. Naj ga iščejo in najdejo na zemlji, kjer Jezus ostaja z njimi, ostaja z nami do konca sveta. V Kristusu nebo, ki tradicionalno pomeni dom Boga, in zemlja, kraj ljudi, postaneta povezana v globoki edinosti. Kristjan se ne ozira v nebo, da bi se umikal življenju na zemlji. Umikanje je lahko skušnjava, večkkrat je bil tudi očitek kristjanom, včasih beg za koga od težav vsakdanjega življenja. Ni pa to krščanski nauk. Bog se je v Kristusu do konca, do smrti zavzel za človeka. Po Kristusovem zgledu in v moči Svetega Duha, ki nam ga pošilja, naj se tudi kristjani do konca zavzamemo za človeka, za ljudi. V spomin prihaja zgled iz modernega časa, blaženi papež Janez Pavel II in njegovi zadnji meseca življenja, ko se je vendar še vedno do konca predajal službi Bogu in ljudem.

Drugo berilo povzame veliko tega za kar gre v naši veri. Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa... naj vam da duha modrosti in razodetja, da ga boste spoznali. Vera je Božji dar, ki ga lahko samo v osebni skromnosti sprejmemo in prosimo zanj zase in za druge. On naj razsvetli oči vašega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical. Samo, če nam Bog razsvetli srce, moremo res videti za kaj gre. Na nas je, da si tega želimo, za vero Boga prosimo in po njej živimo, kolikor jo razumemo. To je kot hoja v hribe. Više ko prideš, dlje vidiš. Ampak najprej je treba imeti željo, voljo, da bi sploh šel od doma, iz tople postelje, se dvignil iz fotelja, izpred televizije ali izpred računalnika. Samo en dan naenkrat se da napredovat na tej poti. Samo danes. Bog je Kristusa postavil kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo. To se še vedno uresničuje. V to ''skrivnost vere'' smo bili povabljeni in iz nje živimo.