JEZUSOV KRST
Evangeljski odlomek nas postavi ob breg Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval ljudi v znamenje spokornosti, spreobrnenja, očiščenja grehov in novega življenja iz vere. To ni bil krst, kakršnega smo mi prejeli in ki je zakrament. Tisti krst je bil predvsem znamenje, da ljudje priznavajo svoje grehe in se hočejo spreobrniti. Janez Krstnik, ki je dobil to ime prav zaradi krščevanja v reki Jordanu, pripravlja pot Jezusu, o katerem pove: Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. V primeri z Jezusom Kristusom, Božjim Sinom ni vreden opraviti niti najbolj nizkega suženjskega opravila. Janez Krstnik ne opozarja nase, ampak na Gospoda, ki mu pripravlja pot.
Potem pa ta Gospod, Jezus Krsitus pride in evangelist Marko na kratko pove: in Janez ga je krstil v Jordanu. Evangelist Matej pove, da se je Janez temu najprej upiral, ker je pravilno ugotavljal, da bi on, Janez, moral Jezusa prositi za krst v znamenje očiščenja grehov, spreobrnenja, pokore, ne pa da je Jezus prišel k njemu. Evangelist Marko preprosto in naravnost pove, da je Janez krstil Jezusa. Vse drugo je stvar razlage. Cerkveni očetje (razlagalci Svetega pisma prvih stoletij, katerih mnenje Cerkev še posebej upošteva) so razlagali, da ni voda iz Jordana Jezusa očistila, pač pa je Jezus s svojim krstom očistil, blagoslovil vso vodo, da pri krstu očiščuje, daje življenje vsem krščenim.
Jezus ni imel greha in mu zato ni bilo treba krsta spreobrnenja in pokore, ki ga je Janez oznanjal in k njemu vabil ljudi. Jezusov krst pokaže, da se je Jezus poistovetil z ljudmi, postal eden izmed nas, da bi nas odrešil in zveličal. Stavek iz prvega berila veliko pove o potrebnosti odrešenja, zveličanja: Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Ljudje se pogosto ujemamo v past, da praznino, ki je v nas in ki jo more napolniti le Bog, zapolnjujemo z raznimi rečmi, ki nas ne nasitijo. Jezusov krst na začetku njegovega javnega delovanja pove, da nas Gospod razume in nam prihaja naproti: ne z očitki, ampak s tem, da se je postavil v vrsto z grešniki. Bolje rečeno: Jezus ni prišel naproti in nas, grešnike, začel ustavljati ter usmerjati na pravo pot. On se je postavil z nami v vrsto in sprejel našo resničnost, jo vzel nase. Na tak način nas želi usmerjati na pravo pot.
Ob začetku sv. maše smo imeli blagoslov vode in se poškropili z vodo, v spomin na zakrament krsta, ki smo ga najbrž prejeli že kot otroci. Spomin na krst nas vrača h koreninam, vrača k vprašanju: kdo sem in kakšen je smisel mojega življenja? V veri, ki jo izpovedujemo, je odgovor, da smo po krstu postali Božji posinovljeni otroci. Nismo prejeli krsta kot Jezus, ki ga je krstil Janez Krstnik, ampak je bil naš krst veliko več. Smo posinovljenci od samega Boga! Posvojeni Božji otroci! Dediči Božjega, večnega življenja. Kaj točno to pomeni komaj tipamo v veri, gre pa za nekaj velikega s čimer smo bili obdarjeni.
Včasih so starši v skušnjavi, da otroke prepuščajo sami sebi glede vere, češ naj se sam odloči, ko bo velik. Zato ga ne dajo krstiti. Pri tem pa skrbno izbirajo šolo, ne pustijo, da bi jedel samo tisto, kar sam izbira ipd. Pozabljajo tudi na to, da otroka niso vprašali, če hoče biti rojen, ampak so mu življenje podarili. Mišljenje, naj se otrok sam odloči, ko bo večji, zelo verjetno izraža pomanjkanje vere. Otrok je krščen, potem ko starši obljubijo, da bodo otroka vzgajali v veri. Če tega ne morejo, je najbrž res bolje, da mu nudijo vzgojo, tudi v veri, kolikor pač morejo, glede krsta pa naj se sam odloči. V prvih časih Cerkve so krščevali samo odrasle ljudi, po dolgi, včasih večletni pripravi. Tudi danes so po župnijah organizirani katehumenati, to je priprava odraslih na zakrament krsta in na druge zakramente.
Praznik Jezusovega krsta nas vabi, da se z vso vero, ki jo premoremo, Bogu zahvalimo za krst, ki smo ga prejeli. Vabi nas tudi, da se v isti veri tudi ponovno vprašamo in zavemo kdo smo in kakšen je smisel našega življenja. Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje, so evangeljske besede, ki jih povsem upravičeno lahko vzamemo za svoje. To je naša vera in to je še posebej izrazil krst. V tej veri lahko širimo ljubezen med vsemi brati in sestrami. Sami in skupaj z drugimi, s katerimi bomo zdaj izpovedali isto vero.
Comments