top of page
Search
  • Fr. Metod

Gospodovo razglašenje

Gospodovo razglašenje

VATIKAN (petek, 6. januar 2017, RV) – »'Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit' (Mt 2,2). S temi besedami nam trije modri, ki so prišli iz daljnih dežel, povedo razlog svojega dolgega potovanja: počastiti novorojenega kralja. Videti in počastiti: dve dejanji, ki v evangeljski pripovedi izstopata: videli smo zvezdo in želimo počastiti.« Tako se je začela homilija papeža Frančiška med sveto mašo na današnji praznik Gospodovega razglašenja.

Ti možje so videli zvezdo, ki jih je spravila v gibanje. Odkritje nečesa nenavadnega, kar se je zgodilo na nebu, je spodbudilo vrsto neštetih dogodkov. Ni šlo za zvezdo, ki bi se svetila izključno zanje in niti niso imeli posebnega DNK-ja, da so jo odkrili. Kakor je dobro razpoznal neki cerkveni oče, modri niso odšli na pot, ker so videli zvezdo, ampak so videli zvezdo, ker so se podali na pot (sv. Janez Zlatousti). Imeli so odprto srce za obzorje in zmogli so videti tisto, kar je razodevalo nebo, ker je bila v njih želja, ki jih je priganjala: bili so odprti za novost.

Modri izražajo portret človeka, ki doživlja nostalgijo po Bogu

»Modri na ta način izražajo portret verujočega človeka, človeka, ki doživlja nostalgijo po Bogu; nekoga, ki pogreša svoj dom, nebeško domovino. Odsevajo podobo vseh ljudi, ki v svojem življenju niso dopustili, da bi jim omrtvičili srce.« Sveta nostalgija po Bogu izvira v verujočem srcu, saj ve, da evangelij ni dogodek iz preteklosti, temveč sedanjosti. Sveta nostalgija po Bogu nam omogoči, da imamo odprte oči za vse poskuse omejevanja in osiromašenja življenja. Sveta nostalgija po Bogu je verujoč spomin, ki se upre mnogim prerokom nesreče. Ta nostalgija je tista, ki ohranja živo upanje verujoče skupnosti, ki iz tedna v teden roti z besedami: »Pridi, Gospod Jezus!«

Nostalgija po Bogu išče prihodnost

Ravno ta nostalgija je ostarelega Simeona spodbujala, da je šel vsak dan v tempelj, ko je z gotovostjo vedel, da se njegovo življenje ne bo končalo, ne da bi mogel vzeti v naročje Zveličarja. Ta nostalgija je izgubljenega sina spodbudila, da je zapustil uničujočo držo in poiskal roke svojega očeta. To nostalgijo je v svojem srcu začutil pastir, ko je pustil devetindevetdeset ovc ter šel iskat tisto, ki se je izgubila, in ta nostalgija je tisto, kar je izkusila Marija Magdalena v nedeljo zjutraj, da je tekla h grobu in srečala svojega vstalega Učitelja. »Nostalgija po Bogu nas potegne ven iz naših determinističnih ograd, tistih, ki nas napeljujejo k mislim, da ni mogoče ničesar spremeniti. Nostalgija po Bogu je drža, ki razbije dolgočasne konformizme in nas spodbudi, da se zavzamemo za tisto spremembo, po kateri hrepenimo in ki jo potrebujemo.« Nostalgija po Bogu ima svoje korenine v preteklosti, vendar pa se ne ustavi tam: išče prihodnost.

Nostalgičen vernik, ki ga spodbuja njegova vera, išče Boga, kakor modri, na najbolj skritih krajih zgodovine, ker v svojem srcu ve, da ga Gospod čaka tam. Gre na periferije, na meje, na ne-evangelizirane kraje, da bi se lahko srečal s svojim Gospodom; in tega še zdaleč ne stori z vzvišeno držo, ampak kot berač, ki ne more ne zmeniti se za oči nekoga, za kogar je vesela novica še vedno »neraziskano zemljišče«.

Medtem ko so modri hodili, je Jeruzalem spal: Zbeganost zmage za vsako ceno

Temu nasprotno držo vidimo v Herodovi palači, ki je bila od Betlehema oddaljena le nekaj kilometrov, in kjer se niso zavedli, kaj se je dogajalo. Medtem ko so modri hodili, je Jeruzalem spal. Spal je skupaj s Herodom, ki je namesto da bi iskal, prav tako spal. Spal je »pod anestezijo kavterizirane vesti«. In bil je zbegan. Bilo ga je strah. To je zbeganost, ki se pred novostjo, ki izzove prevrat v zgodovini, zapre vase, v lastne rezultate, v lastna spoznanja, v lastne uspehe. Zbeganost tistega, ki sedi na bogastvu, ne da bi zmogel videti preko. Zbeganost, ki se porodi v srcu nekoga, ki hoče nadzirati vse in vsakogar. To je zbeganost tistega, ki je zatopljen v kulturo zmage za vsako ceno; v tisto kulturo, v kateri je prostor samo za »zmagovalce«, ne glede na ceno. Zbeganost, ki se porodi iz strahu in bojazni pred tistim, kar nam zastavlja vprašanja in ogrozi naše gotovosti ter resnice, naše načine oprijemanja sveta in življenja. Heroda je bilo tako strah in ta strah ga je pripeljal do iskanja gotovosti v zločinu: »Necas parvulos corpore, quia te necat timor in corde« (sv. Quodvultdeus). Otroke ubiješ v telesu, ker je tebi strah ubil srce.

Moč, videz, vzvišenost: idoli, ki obetajo zgolj žalost in suženjstvo

»Želimo počastiti.« Ti možje so prišli z Vzhoda, da bi počastili, in to so prišli storiti na kraj, ki je kralju lasten: v palačo. To je pomembno: tja jih je pripeljalo njihovo iskanje: bil je primeren kraj, saj je za Kralja primerno, da se rodi v palači, da ima svoj dvor in svoje podložnike. To je znamenje moči, uspeha, uspešnega življenja. In tam se lahko pričakuje, da se kralja časti, se ga boji in se mu tudi laska; ne pa nujno, da se ga ljubi. To so posvetne sheme, majhni idoli, katere častimo: kult moči, videza in vzvišenosti. Idoli, ki obetajo zgolj žalost, suženjstvo in strah.

Tistega, kar so iskali, ni bilo v palači: Odkriti, da pogled Kralja ne poniža

In prav tam se je pričela najdaljša pot, ki so jo morali prehoditi ti možje, ki so prišli od daleč. Tam je začetek najtežje in najbolj zapletene drznosti: »Odkriti, da tistega, kar so iskali, ni bilo v palači, temveč je bilo na nekem drugem kraju, ne le geografskem, ampak bivanjskem.« Tam niso videli zvezde, ki jih je vodila, da bi odkrili Boga, ki želi biti ljubljen. To je mogoče le v znamenju svobode in ne tiranije. Odkriti, da pogled tega neznanega Kralja – a zaželenega – ne poniža, ne zasužnji, ne vklene. Odkriti, da pogled Boga dvigne, odpusti, ozdravi. Odkriti, da se je Bog hotel roditi tam, kjer ga nismo pričakovali, kjer ga morda ne želimo. Ali pa tam, kjer ga pogosto zanikamo. Odkriti, da je v Božjem pogledu prostor za ranjene, utrujene, trpinčene in zapuščene: da se njegova moč in njegova oblast imenuje usmiljenje. »Kako daleč je za nekatere Jeruzalem od Betlehema!«

Herod ne more počastiti, ker ni ne hotel ne mogel spremeniti svojega pogleda. Ni hotel prenehati častiti samega sebe, verjel je, da se vse začne in konča z njim. Ni mogel počastiti, ker je bil njegov cilj, da bi častili njega. Pa tudi duhovniki niso mogli počastiti, ker so veliko vedeli, poznali so prerokbe, a niso bili pripravljeni ne hoditi ne karkoli spremeniti.

Modri so lahko počastili, ker so imeli pogum, da so hodili

Modri so čutili nostalgijo, niso več hoteli običajnih stvari. Bili so navajeni, privajeni in utrujeni zaradi Herodov njihovega časa. Toda tam, v Betlehemu, je bila obljuba novosti, obljuba zastonjskosti. Tam se je dogajalo nekaj novega. Modri se lahko počastili, ker so imeli pogum, da so hodili, in ko so padli pred majhnega, ko so padli pred ubogega, ko so padli pred nezaščitenega, ko so padli pred nenavadnega in neznanega Otroka iz Betlehema, tam so odkrili Božjo slavo.

 

3 views0 comments

Recent Posts

See All

Velika noc 2020

Velika noč - Imamo veliko spominov iz naših družin in iz naših skupnosti na praznovanje Cvetne nedelje, Velikega tedna, Velike noči. Spomine na obrede v cerkvi, na srečanja in obiske, na velikonočna j

Velikonocna vigilija 2020

Velikonočna vigilija je bogoslužje, ki povzema celo Sveto pismo in je obred sprejema novih kristjanov v Cerkev s krstom. Obenem pa je praznovanje velike sobote osvežitev za vse, ki so bili že prejšnja

7th Sunday in Ordinary Time A

7th Sunday in Ordinary Time A Â Takiya Holmes - eleven year old child died past Tuesday from the bullet wound - she was shot by a stray bullet February 11 on a South Side of Chicago. Disheartening new

Commentaires


bottom of page