30. NAVADNA NEDELJA

30. navadna nedelja leto A 2014

Tako govori Gospod:Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, ...Tu se Bog ne zavzema za izvoljeno ljudstvo, ne za ''domače'' ampak za ''tujce'', za tiste, ki jih Judje niso nujno radi sprejemali, včasih so imeli o njih predsodke. Bog pa se preko Judov, ki ga imajo za svojega Boga, zavzema tudi za druge, ki ''ne spadajo zraven''. Tu se potrjuje, kar je večkrat pokazano v Svetem pismu, posebno v Novi zavezi, namreč, da je Bog za vse in ne samo za nekatere. Judje so si Boga včasih lastili. Bog jih je res izbral, ampak preko njih je želel doseči tudi druge ljudi, tudi ''tujce.'' Misijonska nedelja nas je spomnila na to, da je evangelij namenjen vsem narodom. Podobno mora biti vsem namenjena krščanska ljubezen, ki je tema evangelija. Vsak je bližnji, kar Jezus na drugem mestu nazorno pokaže v priliki o Usmiljenem Samarijanu.

...kajti tujci ste bili v egiptovski deželi! V Mojzesovi postavi (odlomek je iz 2. Mojzesove knjige) Bog spomni na izkušnjo, ki jo je imel izraelski narod s tujino, z izkušnjo, da so bili tujci v egiptovski deželi. Včasih mi kdo pove, kako je doživel gostoljubje, ko je prišel na tuje. Takih reči se ne pozabi. Bog pa spominja, da ne samo, da Judje in mi sami ne smemo pozabiti svoje izkušnje tujine, ampak moramo tudi drugim tujcem pomagati. Tujci so vsi priseljenci. Kako naj tujci pridejo do boljše kulture, izobrazbe, če se jih drugi izogibamo, jih zapiramo v geta ipd. Seveda ni preprosto. Jezus, ki starozavezne postave ni prišel odpravit, ampak dopolnit, postavlja še vedno sodobno in pomenljivo naročilo: ''Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj.'' Tudi zakone, politiko je potrebno podpreti tako, ki bo poskrbela za tujce in ne bo dopuščala zatiranja, izkoriščanja. To spada k ljubezni do bližnjega o kateri govori evangelij. Tako kot je preko Judov Bog že v stari zavezi hotel poskrbeti tudi za tujce, torej za nejude, tako tudi danes Bog (tudi) preko Cerkve želi doseči, pomagati vsem. In drugače rečeno: ne moremo biti kristjani in zavračati tujcev. To je greh. Greh proti ljubezni. Potrebno je iskati vsaj neko naklonjenost, potem pa podpreti tudi konkretne rešitve v družbi, da tujci ne bi bili izkoriščani in zatirani. Bog nič ne pravi, kakšni morajo biti tujci, da bodo vredni skrbi, določa pa ''domačim'', kako naj se obnašamo do njih. Veliko reči je, ki se se jih ne da rešiti čez noč. V odlomku je nakazano osnovno načelo in smer.

Ne zatirajte nobene vdove in sirote. Bog je ves čas na strani tistih v težavah in na robu družbe. Sv. Frančišek je prav zato hotel biti tam, na robu družbe. Hotel je biti z Bogom, na Božji strani. Ni lahko, je pa Božji izziv in je več kot to. Je vabilo k ljubezni do vsakega človeka, posebno do tistih na robu. Vdove so bile v svetopisemskih časih prepuščene same sebi, na milost in nemilost usmiljenim ljudem. Dokler je bil mož živ, je bila žena praktično njegova lastnina, kot vdova pa je bila brez sredstev in zaščite. Zato so tu vdove in sirote omenjene skupaj s tujci. Gre za ljudi na robu družbe. Zanje se Bog zavzema in se mora zavzemati tudi veren Jud oziroma kristjan. Jezus to poveže z največjo zapovedjo, ki je v dveh ena sama: ljubezen do Boga in do bližnjega. Ne moremo govoriti o ljubezni do Boga, če si ne prizadevamo za ljubezen do bližnjega, posebno do tistih na robu družbe. ''Obrobni'' so lahko že v naših družinah, v skupnostih, lahko je kdo od sosedov, sodelavcev ipd. Ljubezen je vedno konkretna, ne samo načelna, idejna. Sploh je glede besede ljubezen precejšnja zmeda, ker včasih ni jasno ali mislimo čustvo, kemijo, romantiko, krepost (vrlino) ali še kaj drugega. Ljubezen se zato preverja v dejanjih. Tako tista do Boga kot do bližnjega. Kako bi mogel nekdo imeti rad Boga, če pa zanj nima časa, da bi molil, šel k maši. Kako bi mogel reči, da ima nekdo rad Boga, če pa nekaterih ljudi ne mara in se tudi nič ne trudi, da bi jih lahko začel imeti rad, npr. da bi se potrudil več izvedeti o njih kot da ima samo predsodke ipd. Kako bi mogel nekdo reči, da ima rad bližnjega kot določa največja zapoved, če pa so mnogi izključeni iz te ljubezni? V srcu je treba biti v duhu ljubezni odprt do vsakega človeka, dejansko, v resnici pa se to vedno konkretizira, udejanja, uresničuje do ljudi, ki so okoli nas.