3. POSTNA NEDELJA
Mojzes je prišel k svojemu tastu potem, ko je ubil Egipčana in se je to izvedelo. Ustrašil se je in zbežal. ''Tiste dni je Mojzes pasel drobnico.'' Predstavljamo si, da je bilo to mirno delo, brez pretresov. Zdi se, da mnogi naši farani takole živite. Vsaj na zunaj tako izgleda. Mirno upokojensko življenje. Če se s kom malo bolj pogovarjam, pa hitro slišim o stresu, skrbeh, boleznih in težavah. Mojzes je tudi mirno živel, ampak je tudi premišljeval o ljudstvu iz katerega rodu je tudi sam izhajal in o njihovih težkih razmerah suženjstva.
''Tedaj se mu je v ognjenem plamenu prikazal Gospodov angel.'' Ognjeni plamen predstavlja tudi nekaj kar nas notranje mori, žre, nam ne da spati. Doživljamo preizkušnjo, stisko, kot ogenj je v nas. Tako lahko razumemo tudi Mojzesa. Čeprav je bil pastir, na zunaj v zelo mirnem okolju in pri prej dolgočasnem kot pa stresnem delu, ga je žgalo, kaj se dogaja z ljudmi njegovega rodu. Sredi tega premišljevanja je začutil, da ga Bog kliče za posebno nalogo. Angel, kar pomeni poslanec od Boga, ga je v tem premišljevanju, v tej stiski obiskal.
''Glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel''. To, kar je Mojzesa grizlo, ni hotelo ''zgoreti''. V tem je začutil, videl Božji prst, Božjo roko. ''Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori''. Mojzes ni zbežal iz pustinje (v začetku odlomka je rečeno, da je ''prignal drobnico daleč v pustinjo'') v kateri je slišal globine samega sebe in v teh prepoznal Božji glas, Boga samega. Ni se ustrašil in bežal stran, ampak si je hotel od bližje pogledati, kako ''da grm ne zgori.'' Podobno se lahko vprašamo: Zakaj me nekaj muči in noče iti stran. Ali v tem lahko slišim in razumem Božji klic? Kaj mi hoče povedati? Človek potrebuje pogum, da se preibliža takemu grmu, ki gori, pa ne zgori. Skušnjava je, da bi se umaknil, zbežal. ''Spreobrni se'' smo slišali na pepelnico. Svarilo k spreobrnenju je tudi poudarek današnjega evangelija.
Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja. Bog kliče Mojzesa h globokemu spoštovanju svetega kraja. To, kar Mojzesa žge kot ogenj, to kar mu ne da spati, čeprav je na zunaj v mirnem okolju, je sveta zemlja Božje bližine, navzočnosti. Prav tam, kjer Mojzesa peče kot ogenj, ki noče dogoreti, tam je Bog navzoč, tam je blizu. Tam je sveta zemlja. Pred skrivnostjo Boga, ki je navzoč v vsakem od nas, si je treba sezuti čevlje, sandale. Podobno si je treba sezuti čevlje z nog pred sveto zemljo drugega človeka. Sveta zemlja je pogosto tam, kjer nas nekaj muči, teži, nam ne da spati. Tam je Bog najbolj navzoč. Tam je najbližje.
Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Jakobov. Bog je Bog živih ljudi, ki so živeli po veri v Boga. Ni Bog nekje v oblakih in nad njimi, ampak navzoč v življenju ljudi, navzoč v življenju naših staršev in starih staršev. Tak se tudi Mojzesu predstavi. Vera v Boga je ukoreninjena v zgodovino in v življenje. Ni neka teorija, govorjenje. Vera je življenje. To pomeni, da se Bog Mojzesu predstavi kot Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov. Tudi za nas se vera še posebej razodeva v življenju ljudi, ki jih poznamo, smo jih poznali oziroma vemo zanje iz zgodovine versnosti slovenskega človeka.
Bog Mojezsu razodene svoj načrt. Načrt je Božji, Mojzes pa je povabljen za sodelavca. Bog človeka potrebuje, želi imeti za sodelavca! Mojzes ne dela na svojo roko. Strah ga je ogromne naloge, ki je pred njim, zato želi imeti potrditev, da ga res Bog pošilja. In Bog mu razodene svoje ime: Jaz sem, ki sem. Bog ni samo Bog zgodovine, temveč je vedno navzoč. On preprosto je. Kaj pomeni, da je Bog Mojzesu razodel svoje ime? V današnji prispodobi je to nekaj takega, kot če date nekomu svojo mobitel številko. Če rabiš, lahko pokličeš.
Kot vemo, je Mojzes sprejel težko nalogo, ki mu jo je Bog namenil. Ni delal na svojo roko temveč je spolnjeval Božji načrt. Bog, ki je vedno navzoč, tudi nam govori po tem odlomku, naj tisto, kar nas morda teži, muči, sprejmemo kot ''sveto zemljo''. Naj bomo pripravljeni sprejeti, kar morda Bog od nas želi, načrtuje z nami!
Comments