Slovenian Catholic Mission - Slovensko versko središče - since 1994 

FRANCISCAN FATHERS
Serving Slovenians in the Chicagoland area since 1923

Homilies


view:  full / summary

Velikonocna vigilija

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:15 AM

VELIKONOČNA VIGILIJA

- Berilo o izhodu iz Egipta in preko Rdečega morja smo prebrali na sredini svetopisemskih odlomkov danes. Izraelci so se ravno rešili iz Egiptovskega suženjstva, zdaj pa je pred njimi morje, ki je simbol vseh sovražnih sil, za njimi pa faraonova vojska, ki jih bo ali pobila ali pa nazaj zasužnjila. Gre na življenje in smrt. Mojzes, voditelj, ljudstva se obrne na Božjo pomoč. Po človeško ni mogoče ne naprej in ne nazaj, vendar pri Bogu ni nič nemogoče. Morje se odpre in Izraelci gredo po suhem preko morja. Potem pa se morje spet zapre in faraonova vojska potone. Izraelci so rešeni. idealno gledano bi zdaj lahko šli naravnost v obljubljeno deželo. Težava je v tem, da čeprav ni poti nazaj, je v glavah vendarle ostalo veliko če že ne vse po starem. Kot je rekel ljubljanski nadškof Stane Zore: ''Lažje je bilo Izraelce spraviti iz Egipta kot pa Egipt iz Izraelcev.''

 

Gre za duhovno pot. Rdeče morej je podoba krsta. S krstom smo tudi prešli preko Rdečega morja in se želimo zanesti na Boga, na Kristusa, Vstalega od mrtvih. To včasih ni lahka pot. Stare navade in slabosti se rade vračajo in vabljivo vsiljujejo. Nocoj želimo obnoviti željo in voljo, da bomo hodili za Kristusom. Blagoslovili bomo vodo in obnovili krstne obljube.

 

Osnutek: Dve vrsti zgodb glede vstajenja: prazen grob; prikazovanja. Obe vrsti zgodb ne dokazujeta Jezusovega vstajenja, temveč izražata vero tistih, ki so jih pripovedovali.

 

Angel je odvalil kamen od vhoda v grob in sedel nanj. To pomeni zmago nad smrtjo.

 

Jezusa ni tukaj, v Jeruzalemu, kraju smrti. Šel je v Galilejo, kraj novega začetka, novega življenja.

 

Žene so poslane učencem oznaniti veselo oznanilo o Jezusovem vstajenju.

 

Vsi bomo umrli. Konec zgodbe. Kljub nemogočem položaju so Izraelci ušli smrti in preživeli.

 

Kadar živimo kot nas je Jezus učil prepoznavamo njegovo navzočnost med nami.

 

Ni večjega dokaza o Jezusovem vstajenju kot je naše pričevanje kadar sledimo Jezusovemu nauku in življenju!

 

Zbiramo se ob Gospodovem oltarju in prepoznavamo, priznavamo našo bližino Gospodu in drug drugemu.

 

5. postna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:15 AM

5. postna nedelja

1. b. Glejte, odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov. V nas je morda marsikaj mrtvega, omrtvelega. Bog želi, da živimo v polnosti. O moje ljudstvo – nismo tuji Bogu temveč nas pozna. Včasih smo omrtveli, ker si ne upamo pogledati resničnosti v srce, v oči. Bog nas vabi ven in nam pove, da nas bo pripeljal v obljubljeno deželo, v Izraelovo deželo.

Svojega duha denem v vas, da boste oživeli. Gospodov duh je duh življenja, je duh svežine. Gospodov duh more pomagati, da v nas oživi kar je omrtvelo. Vas spet postavim na vašo zemljo, to je na trdna tla, na zemljo, ki nam pripada, kamor spadamo po pravici in resnici. Bog nam to privošči in nam jo želi dati nazaj, če smo jo izgubili.

Kaj je moj grob? Včasih kdo reče: o tem raje ne razmišljam. Boleči spomini, zamere, rane iz mladosti ali take ki se vlečejo v družini morda že več generacij. Morda je to za nekoga grob, omrtvelo v njem. Nekaj postane mrtvo v nas zaradi takih reči.

Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil. Oživitev tega, kar je v nas omrtrvelo bo pomagalo k spoznanju Gospoda, k resničnosti njegovih besed. To ne bo samo nekaj kar smo slišali, temveč nekaj kar bo tudi storil.

Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Kaj pomeni živeti po mesu? To je način kako Pavel izrazi sebično materialistično življenje brez misli na Boga in večnost.

2. b.Vi pa ne živite po mesu ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. Sveti Duh je tisti, ki prebiva v nas in če poslušamo Njegove navdihe ne živimo po mesu, temveč po duhu. In ta Božji Duh, ki je Jezusa obudil od mrtvih bo obudil od mrtvih tudi nas, če živimo po Božjem Duhu.

Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?

Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl. Obe, Marta in Marija to Jezusu poočitata. Res se je Jezus nekam mudil. Še po tistem, ko je izvedel, da je njegov prijatelj Lazar bolan, je ostal v tistem kraju še dva dneva. Tu ga tudi Marija najde tam, od koder je Marta tekla domov povedat, da je Jezus prišel. Kolikokrat se nam dogaja, da se Jezusu ne mudi, ko ga kličemo!? Morda je tudi naša molitev podobna Marijinemu očitku včasih? Marija se ni bornila stran. Vseeno je prišla k Jezusu in z njim govorila. Mi tudi molimo, čeprav bi včasih Bogu raje zamerili.

Po molitvi je Jezus zaklical z močnim glasom Lazar, pridi ven! Gre za Jezusovega prijatelja, ki je bil že štiri dni v grobu. Gre pa tudi za vsakega od nas in za vse tisto, kar je v nas morda mrtvega. Jezus kliče k obujenju ne samo poslednji dan temveč tudi danes. Naj nas Božja milost ozdravi, obudi od mrtvih.

* Jezus je vstajenje in življenje ne šele po smrti, temveč že sedaj. Lazar je znamenje Jezusa, ki obuja mrtve. Jezus že swedaj obuja tiste, ki so mrtvi v sebi. Obuja tisto, kar je mrtvega v nas. Pridi ven iz svojega groba. Živi! Živi na polno!

* Kot v času Ezekiela tako tudi danes človek včasih potrebuje predvsem upanje, zaupanje v Boga.

* Življenje po mesu človeka siromaši, notranje (iz)prazni. Življenje po Duhu pa človeka polni z življenjem v polnosti. Tako življenje se preliva v večnost.

* Obujenje Lazarja pokaže, da naša vera ''deluje'' že v tem življenju in nas obuja.

 

4. postna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:10 AM

4. postna nedelja

Najstarejši praznik cerkvenega leta je velika noč. Kmalu je temu prazniku sledila tudi priprava katehumenov na prejem krsta na velikonočno vigilijo. Postni čas, posebno v letu kot mu rečemo A, je še posebej bogat z evangeljskimi odlomki. Prejšnji teden o Samarijanki. Danes odlomek o sleporojenem. Rojen slep pomeni izvirni greh, ki ga ima človek že od rojstva. Slepota je prispodoba za duhovno slepoto, za nevero. Sleporojeni je ozdravljen slepote. Jezus je pljunil na tla in s slino naredil blato. Sv. Avguštin to razlaga kot Božjo in človeško Kristusovo naravo. Prah zemlje pomeni Jezusovo človeško, slina pa Božjo naravo.

 

Sleporojeni pride od vere v Jezusa kot preroka, preko pregovarjanja s farizeji do vere v Jezusa Verujem, Gospod.

 

Gre za dolg evangeljski odlomek, ki ga je vredno ponovno malo pogledati. Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep? Tu lahko razumemo prepričanje Judov, da so bolezni kazni za grehe človeka ali pa njegovih prednikov. Lahko razumemo tudi kot izvirni greh. Kdo je grešil, da ne vidimo z očmi vere? In Jezusov odgovor tako za telesno kot za duhovno slepoto je: Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo Božja dela.

 

Pojdi in se umij v vodnjaku Siloa močno spominja na krst. Le da se človek ne krsti sam, temveč ga drugi krščuje. Ko se je vrnil, je videl.

 

Eni so verjeli, da je to isti človek, ki je prej beračil, drugi ne. Kakšen človek, ki se spreobrne in začne živeti po veri je lahko zelo drugačen kot prej. Kot nov človek. En naš pater, ki je šel na duhovne vaje, se je vrnil ves spremenjen: žareč, navdušen.

 

Kako so se ti torej oči odprle? So ga drugi spraševali In jim je povedal. Ni pa še vedel kje je tisti, ki mu je odprl oči. Vera včasih napreduje počasi.

 

Človeka, ki je bil slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota. Farizeji so se spotikali nad tem, da je Jezus ozdravljal v soboto. Hoteli so tudi natančno vedeti, kako je bil slepi ozdravljen. Niso zmogli iti iz svojih kalupov. Niso mogli izvedeti nič novega, ker so že vse vedeli. In ozdravljenega so nazadnje vrgli iz shodnice, ker ni bil umerjen po njihovih merilih. Poklicali so celo njegove starše, ki so potrdili, da je to njihov sin, tudi, da se je slep rodil. Bili pa so zelo previdni, da ne bi užalili farizejev. Naj njihov sin sam govori o tem kako je bil ozdravljen, so rekli. Dovolj je star.

 

Kar smešno je, kako farizeji ponovno zaslišujejo ozdravljenega, po drugi strani pa si ne dajo nič reči. Ves si rojen v grehih pa nas boš učil?

 

Potem, ko so sleporojenega in zdaj ozdravljenega vrgli iz shodnice, se je ponovno srečal z Jezusom. Veruješ v Sina človekovega? ga Jezus vpraša. Po še nekaj vprašanjih mu ozdravljeni odgovori: Verujem, Gospod.

 

Opisana je pot vere ali pa tudi pot zapiranja pred Bogom kot je to bilo pri farizejih. Nikdar v veri do konca ne spregledamo. Vedno je še mogoč napredek. Postni čas je čas spreobrnenja. Zgodba o sleporojenem nas vabi, da se zavemo svoje slepote in pridemo k Jezusu z živo željo, da nas ozdravi duhovne slepote. Vera vanj premaguje slepoto in vera pomaga, da sprejmemo Kristusa, ki je luč sveta in posebno našega življenja.

 

Evangelist Janez zabeleži zelo svarilne Jezusove besede. Danes niso namenjene farizejem ampak vsem nam: če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: "Vidimo", vaš greh ostane.

 

Sv. Pavel piše Efežanom nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči. To se lepo povezuje z evangelijem in s spodbudo k življenju po krstu in veri.

 

Bishop Robert Barron. Some of the best readings. Masterpeace today. John's gospel today. The dinamyc of spiritual life. Parallels last week conversion: Samaritan woman.

Blind man from birth comes to see. Sight is a metaphore for spiritual vision, faith. Sin blinds us. Your mind is obscured, you don't see it, you don't get it. Original sin – from birth. Born blind. Our wills are twisted, mind is blinded. This is all of us.

Last week Jesus presents himself as a living water. Jesus satisfies the deepest human thurst. This week as a light of the world. Light is a key motive in John's Gospel. We don't see light itself, buti through the light we see things.

 

1. postna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:10 AM

1.postna nedelja

Sveti postni čas. Post, molitev in miloščina. Post: nam pomaga začutiti globljo lakoto v nas. Molitev dovoli Bogu, da doseže naše srce, nas same v naši najgloblji resničnosti. Miloščina pomeni, da dovolimo drugim, posebno ljudem v stiski, potrebi, da se dotaknejo našega srca.

Bishop Barron

Kamni kruh? V puščavi blizu Jeruzalema kamni v puščavi menda res izgledajo kot kakšni hlebčki kruha. Ali ne tudi mi včasih tako pričakujemo od Boga: zakaj Bog ne reši lakote na svetu? Ne reši nekih reči. Jezusu ni bila to glavna skrb. Razlaga: če vprašanje greha ni rešeno, niti delati kruh iz kamnov ne bo pomagalo. Jezus je mesija, ki umre, da odreši ljudi. Tudi Cerkev nima glavne naloge, da karitativno deluje, temveč predvsem, da oznanja Božjo besedo.

Druga skušnjava: vrzi se dol. Tempelj je središče verskega, kulturnega in političnega življenja. Vreči se s tega templja bi pomenilo spektakularno potrditev Jezusovega poslanstva. Jezus bo v javnem delovanju zelo v javnosti, bo delal čudeže, znamenja. Namesto tega Jezus sprejme – blizu tega templja – križanje kot kriminalec. Kaj pomaga prestiž, slava, če ni odrešenja ljudi? Trpeči odrešenik – to je Jezusovo poslanstvo.

Kraljestva sveta – v svetnem pomenu. Jezus je Kralj, ampak ne v svetnem pomenu. Moč sama ne rešuje, če ni odrešenja človeka, če problem greha ni rešen, odrešen.

Jezus zavrne skušnjave, da bi bil samo socialni ali karitativni delavec, čudodelnik ali politični odrešenik.

MM. To so tudi naše skušnjave glede Boga in pričakovanja kakšen bi naj bil.

Skušnjave so glede poslanstva, ki ga ima Jezus od Očeta. Lažje bi bilo nekaj drugega.

Jude Vinkler

Dobro in slabo. To je vse. Kača je najbolj zvita žival, zato je uporabljena ne ker pomeni hudobnega duha. Modrost iščemo ne znanja. Znanje napihuje.

Matej in Luka imata tri Jezusove skušnjave. Jezus je prišel služiti

 

8. navadna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:10 AM

8. navadna nedelja

 

Glavna tema Božje besede je ta, Da Bog skrbi za nas, zato naj ne skrbimo pretirano zase. Prav in potrebno pa je, da skrbimo za druge.

 

Želim z vami razmišljat o drugem berilu. Sv. Pavel piše v Korint in razlaga o svojem poslanstvu. To je na nek način poslanstvo vsakega kristjana.

 

Imejte nas za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti. Sv. Pavel je prejel to poslanstvo potem, ko se je spreobrnil. Gledano s strani vere smo vsi Kristusovi služabniki. Evangelij svari pred pretiranimi skrbmi in pravi: Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Gre za prioritete časa, energije, pozornosti. Kot kristjani smo oskrbniki Božjih skrivnosti. Katere so te? Življenje je od Boga, ki je dober Oče in skrbi za nas. Želi, da smo njegovi sodelavci in skrbimo za druge z darovi, ki nam jih je Bog dal. "Za oskrbnike". Oskrbnik je človek, ki upravlja s tem, kar je prejel od lastnika. Pavel se zaveda, da je oskrbnik Božjih skrivnosti. Z drugo besedo lahko rečemo, da v veri vidi stvari tudi v Božji luči. Vera je Božji dar, ki ga razvijamo s tem, da jo živimo in podarjamo drugim.

 

Od oskrbnikov se zahteva, da so zanesljivi. Če ti je bilo nekaj zaupano v oskrbovanje, moraš s tistim dobro ravnat. Kolikor smo po krstu, birmi, veri, ki jo imamo, oskrbniki Božjih skrivnosti, imamo poklic in nalogo, da smo glede tega vse bolj zanesljivi. Evangelij svari pred pretiranimi skrbmi glede česarkoli. Vse je Božji dar, najprej življenje samo, zato si ne delajmo prevelikih skrbi. Naša glavna skrb naj bo ta, da bomo zanesljivi oskrbniki vsega, kar nam je Bog zaupal.

 

Meni je prav malo mar, če me sodite vi ali kakšno človeško sodišče... Sodi mi namreč Gospod. Pavlova glavna skrb je ta, da ravna v skladu s svojo vestjo pred Bogom. Drugo mu je manj pomembno, oziroma mu sploh ni pomembno. Pavel spodbuja k ravnanju po notranjem prepričanju, ne pa po tem, kar drugi delajo, sprejemajo ali odobravajo. Ne gre za to, da je komu prav malo mar ali dela prav ali narobe, dobro ali slabo. Pavel ne govori o takem "malo mar, če me sodite". Pavel pove, da je njegova glavna skrb kako ga bo za njegovo življenje, ravnanje sodil Bog.

 

Živimo v deželi in kulturi, kjer v dokaj visoki meri spoštujemo in pustimo, da drugi živijo po svoje. Včasih starše boli, ko gredo otroci po svoje, ampak v glavnem potem to sprejmejo, se sprijaznijo in ne nergajo kar naprej. Toleranca je dobra osnova za fo, da ne bi živeli samo na zunaj, iz navade tako kot živimo, temveč iz notranjega prepričanja.

 

V Sloveniji samo kakih 10% ljudi hodi k maši. Pozimi v dostikrat mrzle cerkve. Sicer ne razumem prav kristjanov, ki se imajo za kristjane, ki pa niti k maši ne hodijo. Hodijo pa tisti iz prepričanja, ne samo iz navade, neke socialne prisile kot je obstojala včasih.

 

To, da hodimo k maši v Lemont je dobra navada, poglabljati pa je potrebno tudi osebno vero, zavest, da smo oskrbniki Božjih skrivnosti. Tu je kraj, kjer lahko živimo svojo vero skupaj z drugimi: skupno bogoslužje v cerkvi, druženje in skupno delo za druge v domu in sploh v Lemontu. Vse življenje je za kristjana počasi treba oblikovati in poglobiti tako, da bo izražalo vero in prepričanje, da nam bo Bog sodil, kako smo bili oskrbniki njegovih darov.

 

Bog bo osvetlil kar je skrito v temi, in razkril namene src. Naša kultura je pozunanjena. Kar se vidi, na zunaj je pomembno. "Dobro izgledaš." To je v ZDA res: še v krsti! Ampak to ni dovolj niti najbolj pomembno, pravi Pavel in zdrava kmečka pamet. Enako poudarja evangelij: Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Prim. sestra Ema v Avstraliji: ''Kakšno kremo pa uporabljate?'' ''Mrzlo vodo.''

 

Zelo dobra navada in vaja (telovadba: danes se poudarja samo telesno gibanje) za iskanje Božjega kraljestva je jutranja in večerna molitev. Tebe ljubim, Stvarnik moj itd. Vse je noter.

 

Postni čas je pred nami. To je blagoslovljen čas čas za to, da se zavemo, poglobimo vero in zavest, da smo oskrbniki Božjih darov s katerimi naj dobro upravljamo. To je tisto kar šteje in bo ostalo za večnost.

 

Bishop Barron

Še naprej beremo Govor na gori. Lilije, ptice... Ali je res tako enostavno? To zimo že gre, drugače pa ptice tudi umirajo, če ne najdejo hrane. Radikalen jezik. Če je palica zvita v eno smer, jo moraš zviti v drugo stran. Nekaj takega je tudi ta jezik evangelija.

Dva gospodarja. Največja pozornost komu? Čemu si usužnjen. Kaj ti je najbolj pomembno? Gravitacija k čemu, komu? Jezus nas kliče naj nam bo Bog glavni fokus. Kaj nas najbolj skrbi, nam je največja vrednota? Čemu posvečamo največjo pozornost? Npr. med velikimi stavbami v Chicagu komaj najdeš katoliško stolnico. Wills Tower, Eon building, John Hankock building se imenuje po insurance companies. Denar! Legitimne skrbi za materialno dobrobit imamo. Ali ni življenje več kot telo – za to gre! Življenje je najprej in predvsem Božji dar. Bog ve za vse lase na glavi. Niti vrabec ne pade s strehe.

Ali mati pozabi otroka? Pa če tudi bi se to zgodilo, Bog nas ne pozabi. In ta ljubeči Bog ima smisel zame. Vse druge skrbi morajo biti podrejene skrbi za Boga, njegovo voljo. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico. Najprej, ne samo to. Težava je, da to postavljamo na glavo. Najprej pripadamo mamonu in vse se vrti okrog tega. Smo sužnji mamonu. Glavna pozornost je namenjena materialnemu življenju. Če ne postaviš Boga na prvo mesto ne bomo vedel, kaj delati z materialnimi stvarmi, ko si jih pridobimo.

Pavel, služabnik Kristusa Jezusa (suženj).

 

7th Sunday in Ordinary Time A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:05 AM

7th Sunday in Ordinary Time A

 

Takiya Holmes - eleven year old child died past Tuesday from the bullet wound - she was shot by a stray bullet February 11 on a South Side of Chicago. Disheartening news, too many similar we hear like that. What is special, what is amazing about this particular one is the fact parents decided organ donation of their doughter. An amazing sacrificial act of love in a terrible pain and senseless loss of a child in a crime.

 

Love your enemies and pray for those who persecute you, that you may be children of your heavenly Father. Immediately needs to be said that this doesn’t mean we have to endure abuse, disrespect. We need to set clear boundaries about the others behavior towards us.

 

Going back to the Gospel passage. This is part of The Sermon on the Mount. Two weeks ago we heard about The Beatitudes. What does it mean to be meek? What does it mean to be merciful? Today we were listening the explanation.

 

The Gospels were written well after Jesus' death and resurrection. The Community of Christians was reflecting Jesus's life and his teaching. What Jesus thought about love, even to the enemies he lived himself to the end. Sermon on the Mount is fulfilled first of all and completely in Jesus' example.

 

We are named Christian’s after whom? After Jesus Christ! We are called to follow His example. For if you love those who love you, what recompense will you have?

Do not the tax collectors do the same? Really: how I live differently because I'm a Catholic? By loving those who are annoying to me? Praying for them?

 

Love is the best response Jesus is teaching us. And parents of an eleven years old girl on a South Side of Chicago are teaching us. If they are Christian’s or not: they might well examine our concise how we live the gift of faith we received.

 

Do you not know that you are the temple of God and that the Spirit of God dwells in you? That's a very important reminder. We are not left on our own to live up to the name we carry as Christian’s. We need to be willing to open the doors of our lives and our hearts to God, to Jesus's Spirit, to the Holy Spirit. He will make us not just believers but witnesses of Christ who didn't just love his enemies and died, but rose again and is among us. We are His temple as a community and his Spirit lives among us. Let Him in: today at this mass!

 

6. navadna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:05 AM

6. navadna nedelja

 

Lani je izšla obsežna papeževa enciklika Radost ljubezni. V slovenščini ima 180 strani. Razen tega, da poglobljeno piše o zakonu in družini papež vabi vsakega od nas naj se ne zadovoljimo s položajem v katerem smo, v odnosu do Boga in do naših bližnjih, zlasti v zakonu in družini, ampak naj z Božjo pomočjo gremo naproti večji pravičnosti in ljubezni do Boga in drug do drugega. Začnemo naj točno tam, kjer smo danes. Drug drugemu naj pomagamo tudi s tem, da drug drugega ne sodimo in obsojamo, temveč sprejemamo, ljubimo. Potem pa se ne smemo s tem stanjem sprijazniti in zadovoljiti, pač pa nas"radost ljubezni" vabi, kliče naprej: k boljšemu, bolj ljubečemu in srečnemu življenju. Današnja Božja beseda lepo ponazarja za kaj gre. In papež ni nad Božjo besedo, Cerkev ni nad Božjo besedo, temveč ji služi.

 

Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: "Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Tako tudi papež ne "razvezuje" nauka Cerkve temveč dopolnjuje razumevanje. Ne smemo metati kamenja v težavno življenje drugih ljudi, temveč hoditi z njimi, jim biti blizu, da bi oni (in mi ) lažje šli naprej. To od nas zahteva Jezusovo ravnanje.

 

Jezus od zgolj zunanjega izpolnjevanja zapovedi Ne ubijaj pokaže na globino srca v kateri se začne vsaka stvar: kdor se jezi na svojega brata. Tu se začne.

 

Ne prešuštvuj....jaz pa vam pravim: kdor koli s poželenjem gleda žensko je v srcu že prešuštvoval z njo. Spet je poudarek na dogajanje v srcu, ne pa samo na zunanja dejanja.

V pripravi na poroko uporabljam pripomoček Focus, to je vprašalnik, ki skuša zaročencem pomagati k odprtemu pogovoru. Tam je tudi vprašanje glede nezvestobe: nikoli, pod nobenim pogojem ne bi ostal v zakonu, če bi mi bil zakonec nezvest. Tam je zapisana tudi opomba, da se nezvestoba lahko začne v pomanjkanju posvečanja časa drug drugemu, v čustveni oddaljenosti, v tem, kakšne prioritete imata, kam vlagata svoj čas, energijo itd. Temu Jezus pravi je v srcu že prešuštvoval. Tu se začne, pri posamezniku in pri paru. Redko je samo eden odgovoren, kadar sta dva skupaj.

 

Rečeno je bilo: ''Kdor se loči od svoje žene, naj ji da ločitveni list'' Mojzesova postava je v tem skušala biti pravična do žene, ki je s takim listom imela možnost, da se je kdo drug poročil z njo. Drugače je bila kot izobčenka. Jezus pokaže, da tako ''usmiljenje'' še zdaleč ni dovolj. Bog je zvest človeku in Bog je človeka ustvaril po svoji podobi ter človeka poklical k zvestobi. V vsakem zakonu in vsakem odnosu se izčrpajo človeške zaloge ljubezni, potrpežljivosti, pozornosti. Tam, kjer človeku poidejo moči, Bog vstopi, če je zaželjen. Poroke se sklenejo v nebesih, pravi ruski pregovor. Lahko bi dodali, da se ločitve skelenjo v peklu.

 

Če se s kom spreš, lahko ostaneš ti pri svojem, drugi pa pri svojem. Papež je z dokumentom Radost ljubezni pokazal, da gre glede zakona, družine za tako velike stvari, za tako velik Božji načrt, ki se tiče prav vsakega človeka, da si Cerkev, kristjani ne moremo privoščiti, da bi se ''sprli'', obrnili stran od kogarkoli. Prizadevati si moramo za to, da pristopimo k vsakemu človeku, k vsakemu paru, družini, pa naj bo še tako daleč od krščanskega ideala. Vsakega je treba ljubeče sprejeti tam kjer je in spremljati k rasti v ljubezni. Papež uporablja prispodobo Cerkve kot vojaške bolnice na bojišču.

 

V človekovem srcu se vse začne, dobro in slabo. In človekovo srce je tisto, kjer sem vsak dan poklican izbirati dobro, kot je povedal že Sirah v prvem berilu: Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi....Pred ljudmi sta življenje in smrt. Božja beseda, nauk Cerkve prinaša življenje. Papež je s svojo okrožnico, ki je nastala po kar dvakratnem posvetovanju škofov s celega sveta, poudaril da je Radost ljubezni namenjena vsakemu človeku, vsakemu paru, vsaki družini. Vsak je poklican, da od tam, kjer je, gre z Božjo pomočjo in tudi s pomočjo Cerkve, to je nas vseh, naprej po poti večje ljubezni in zvestobe Bogu, ki je pot, resnica in življenje.

 

 

5. navadna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:00 AM

5. navadna nedelja

 

1. Jezus je luč sveta. Povezanost z njim v molitvi, veri je prva stvar. Od njega prejemamo tisto luč, ki naj sveti tudi drugim.

2. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. Z drugimi besedami: naša dobra dela naj izražajo Božjo luč v nas. Prvo berilo: lačni, brezdomci, ne potuhni se pred potrebnim. Kaj lahko storimo nasproti tolikim potrebam? Nekaj gotovo in najbrž več kot že delamo. SP-ski čas - čas vrnitve iz Babilonskega suženjstva. Tema v srcih ljudi. Prerok spodbuja k ne misliti samo zase, ampak gledati na druge. Bo vzšla v temi tvoja luč. Kdor drugim pomaga, pomaga tudi sebi.

 

 

1b. Daj lačnemu svoj kruh itd. Gre za dejanja, ne samo besede kdo drug bi moral kaj naredit. Nekaj naredi pa karkoli lahko. Dejanja! Ne potuhni se pred svojim rojakom. Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Človekovo zdravje, notranja luč, ko dela dobro. Ne gre za to, kaj bi morali drugi narediti, pa ne naredijo. Ne gre za govorjenje o tem. Gre za to, da sam naredim kar lahko. Ne tisto, česar ne morem, ne smem. Ne gre za izgovore, pač pa za dobra dela, dobra dejanja. v. 10 še enkrat ponovi: če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in reveža nasitiš, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.

 

Ps. V temi zasije luč poštenim. ...Dobro je možu, ki svoje reči ureja pošteno.

 

2. b. nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Pavlova modrost, sijano govorjenje ali pisanje ni bilo glavno. Glavno je bilo, da oznani živega, od mrtvih vstalega Kristusa, ki pa je bil križan in je umrl. sta se izkazala Duh in moč. Oznanilo naj pomaga, da bi se vredniki srečali z živim Bogom, ne pa se ustavili pri besedah pridigarja. da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči. Vzor za to je Janez Krstnik, ki je z vso močjo svojega temperamenta pripravljal pot Gospodou, potem pa pokazal nanj in se umaknil.

 

Ev. Sol je nevidna in ni je treba veliko. Vi ste. Se zavedam, da je to moja vloga, naloga? Sol se v hrani ne vidi. Tako tudi kristjani v družbi ni nujno, da bi se videli. Če pa se sol pokvari. Tragična možnost. Luč sveta – to pa deluje navzven. Naj bomo vidni kristjani. In kaj je tista luč, ki naj sveti ljudem? Dobra dela. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. Nebeškega Očeta najbolj slavijo dobra dela, ki jih delamo ker smo kristjani. Kaj dobrega delam zato, ker sem kristjan?

- pri vsem trojnem (sol, luč, mesto) gre bolj za bivanje kot za delovanje. Jaz sem trta, vi mladike! Brez trte smo suhe mladike, ki ne morejo prinašati ne soli, ne luči, ne biti mesto na gori za orientacijo.

Božja beseda nas ne spodbuja k izgovorom temveč k dobrim delom.

- sol v glavi; Martin Krpan, ki je tovoril sol na Dunaj – soli pamet.

- če ste kdaj pozabilil solit – okus. Premalo slano. Sol na mizi. Preveč – tudi možno.

- sol naredi ljudi žejne za kaj več! (Rosica pravi)

- nasoljeni pujsi, ovčke (če hočem še jaz eno tako masažo)

- brez soli je brez okusa

- luč preganja temo, ogreva vse, kar doseže in to z veliko hitrostjo (Rosica)

 

BISHOP BARRON. Sol, luč, mesto na gori. Vse trojno ne obstoja zase, temveč za druge. Sol: za ohranjanje (prezervativ), okus. Luč: tudi ni zase. Osvetljuje. Mesto na gori: za navigacijo – GPS.

- V individualistični kulturi imamo religijo nekaj zase, za to, da sami boljše, lažje živimo. V Svetopisemskem smislu je religija za druge. Oboje je treba skupaj vzeti: individualno in skupno.

- Smo poklicani biti sol: prinašati najboljše v skupnost in odstraniti (sol tudi pomori plevel) kar ni dobro.

Luč: pokazati na dobro, pa tudi slabo. Osvetliti kar je 'disfunctional' v družbi. Brez 'vibrant' kristjanov je svet slabši. Ljudje zgubijo svojo orientacijo (primerjaj mesto na gori).

Mi smo mesto po katerem naj bi se ljudje orientirali. Smo luč, sol.

 

Liguori: Jezus je premagal temo, je luč sveta. On nas opolnomoči, da smo luč.

- Ko Božja luč vstopi v naša srca, vidimo stvari drugače: vidimo svojo odgovornost za življenje in dobrobit drugih, zlasti ubogih in zatiranih.

- morda se ustrašimo in pomislimo kaj mi sploh lahko naredimo nasproti tolikim problemom v svetu in v državi, v mestu, v okolici. Nismo sami – Kristusova luč. Prim. Mati Terezija. Enemu človeku naenkrat je pomagala.

 

4. navadna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:00 AM

4. navadna nedelja

 

Poslušali smo začetek Govora na gori - Jezus je novi Mojzes (tako ga Matej prikaže) , ki daje novo postavo, postavo Božjega kraljestva. Vanj že vstopamo, kolikor živimo po tej novi postavi.

 

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Biti lačen in žejen nečesa pomeni veliko željo, globoko hrepenenje. Pri lakoti in žeji gre za nekaj osnovnega in bistvenega. Blagor govori o lakoti in žeji po pravičnosti. In kaj je pravično? Pravično je to, da je vsaka stvar na svojem mestu. Pravično je to, da ima Bog prvo in glavno mesto. Pravično je, da ljubimo Boga nad vse, svojega bližnjega pa tako kot samega sebe. Božje ime za pravičnost je usmiljenje. Spomnimo se na sv. Jožefa, ki je bil pravičen in svoje zaročenke ni hotel osramotiti temveč jo je skenil skrivaj odsloviti. Bil je pravičen v smislu sočutja, usmiljenja, ljubezni. Ljubil jo je kot samega sebe.

 

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti lahko razumemo, da Jezus blagruje tiste, ki si na vso moč prizadevajo za to, da bi v življenju spoznali in izpolnjevali to, kar Bog hoče. Spomnimo se, da je Jezus povedal, da človek ne živi samo od kruha, temveč od vsake besede, ki pride iz Božjih ust. Božja beseda nas hrani. Jezus je zase rekel, da je njegova jed, da izpolni Očetovo voljo. Bil je lačen in žejen Božje pravičnosti na svetu in si je na vso moč zanjo prizadeval z besedami in dejanji.

 

Jezus nas je učil moliti, naj se zgodi Očetova volja v nebesih in na zemlji. Ta prošnja je v očenašu še pred prošnjo za vsakdanji kruh. Pred jedjo molimo očenaš, tudi pred obhajilom. Očenaš nas lahko spomni na blagor lačnim in žejnim pravice. Nagloblja pravica do Boga in do ljudi je ta, da ravnamo tako kot Bog hoče. Lačni in žejni smo tega, da bi Bog in njegovo kraljestvo zavladalo najprej v naših srcih, potem tudi v naših medsebojnih odnosih.

 

Nasičeni bodo. Takrat, ko nekaj naredimo prav, ko se potrudimo po najboljših močeh, smo zadovoljni, pomirjeni. Z drugo besedo Jezus pove: smo nasičeni.

 

Blagri govorijo tistim, ki so že ubogi v duhu, itd., vsebujejo pa tudi vabilo na pot, v dejanja, kličejo k prizadevanju. Kako si bomo ta teden zbujali to lakoto in kako jo tešili?

 

Iščite Gospoda... iščite pravičnost spodbuja že Sofonija v prvem berilu. Zgodovinski kontekst pokaže na težak politični položaj izvoljenega ljudstva. Prerok v teh okoliščinah pokaže na bistveno. Glavno je to, da verniki vsak dan v molitvi, v prizadevanju za pravičnost delajo to kar je treba, to kar Bog hoče.

 

Morda se skrijete na dan Gospodove jeze. Ljudi je skrbelo, jih je bilo strah kaj bo v položaju v katerem so se znašli. Imamo različne skrbi, ki nas lahko odvračajo od skrbi za Boga ali pa nam še bolj pomagajo. Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, pravi sv. Pavel na drugem mestu. Poudarek ni na Gospodovi jezi temveč na iskanju Gospoda, iskanju pravičnosti.

 

2. navadna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 10:55 AM

2. navadna nedelja

Uvod. V evangeliju bo stavek, ki ga slišimo pri vsaki sv. maši.

Pridiga. Kateri stavek?

 

Začenjamo čas med letom in smo povabljeni z Jezusom na pot njegovega javnega delovanja in dogodkov ob njem. Zelena barva. Po slovenski navadi bomo še zapeli kakšno božično pesem, tudi jaslice še imamo. V liturgiji pa smo z Jezusovim krstom božični čas zaključili.

 

Jezusov krst je bil letos na ponedeljek, zato je kar primerno, da se tega dogodka spomnimo danes, ko smo poslušali o njem kar nam je zapisal evangelist Janez. Ta evangelist večkrat ne piše toliko o dogodku temveč bolj o globljem pomenu.

 

Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Janez Krstnik pripravlja ljudi na Jezusa in ko ga zagleda, pokaže nanj. Preko Janeza Krstnika na Jezusa pokaže tudi evangelist Janez.

 

Jagnje je pri Judih imelo globok simboličen pomen, še zlasti iz časa izhoda iz Egipta. V spomin so jedli velikonočno jagnje. Jagnje je simbol nedolžnosti. Težko gledam klanje jagnjeta, čeprav imam včasih rad ovčje meso. Najbrž je najboljša mlada ovca. Jezus je primerjan z jagnjetom. In jagnje je bilo namenjeno za žrtvovanje pri judovskih obredih v templju. Jezus je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.

 

Vsega se ne da rešiti. Nekatere stvari je treba vzeti nase: tako v zakonu kot v družini, v vsaki skupnosti. Jezus je s tem, da je nedolžen trpel in umrl vzel nase grehe. V majhnih in večjih stvareh smo mu podobni, če vzamemo nase česar ne moremo rešiti, dopovedati.

 

Pri maši 3x prosimo: Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas. Nazadnje pa rečemo (zapojemo): Podari nam mir. Božji mir je tam, kjer damo vse od sebe, potem pa smo pripravljeni z Jezusom biti kot jagnje. In pri obhajilu od Njega prejemamo moč. Priznamo: "Nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo...."

 

Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kot jaz. To je tema o kateri govori evangelist Janez že od prvih vrstic evangelija. Tema o tem, da je Jezus Bog, ne samo človek. Janez krščuje z vodo, ki pomeni pripravljenost na spreobrnenje, očiščenje, da se on razodene Izraelu. Za pravi sprejem Božjega Jagnjeta se je potrebno po svojih močeh pripraviti. Janez pripravlja pot Jezusu.

Golob je včasih simbol miru. Tu je simbol ljubezni, simbol Svetega Duha, ki je Božja ljubezen.

 

In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin. To so bile težke besede za Jude, ki so verjeli v enega, nevidnega Boga. Janez Krstnik je priča. Janez evangelist je tudi priča resnice o Božjem Sinu.

 

Svojevrstna priča je sv. Pavel. Začetek prvega pisma Korinčanom smo poslušali. Bog ve, če si je Sv. Pavel kdaj mislil koliko bomo brali njegova pisma še po dva tisoč letih!

 

Pavel, po Božji volji poklican apostol Kristusa Jezusa. Vemo, da je bil prej Savel in je preganjal kristjane. Zdaj pa se takole predstavi. Po Božji volji je bil poklican. Apostol pomeni poslan.

 

Božji Cerkvi, ki je v Korintu. Korint je bil obmorsko mesto in tam je bilo vsega slabega in vsega mogočega na pretek. Ampak on piše majhni skupnosti kristjanov, ki je bila poklicana od Boga tako kot je bil on: posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim. Sv. Pavel piše kristjanom, ki so bili sredi velikega mesta poklicani od Boga, da bodo Pričevalci Jezusa Kristusa.

 

Vse to lahko nanašamo tudi na nas same. V obhajilu prejemamo Božjo moč in pomoč, da bomo šli za Jezusom po njegovih stopinjah. On živi med nami in nam daje svojo pomoč, posebno pri maši in pri obhajilu. Tako kot Korinčani smo tudi mi poklicani. Kaj pa sveti? Kolikor je v nas Božje življenje živo, toliko smo sveti. Bog živi v nas in Bog je edini svet. Sami smo sveti, kolikor živimo v Bogu. Janez Krstnik se je sam pripravljal na prihod Božjega Jagnjeta, potem pa nanj pokazal in stopil stran. Sv. Pavel je jasno povedal, da ne gre za negaj samega, temveč, da piše o nekom drugem, namreč o Jezusu Kristusu. V veri storimo to tudi mi: naredimo, kar je v naši moči, da se nanj pripravimo pri vsaki sv. maši, pred vsakim obhajilom. Bodimo pripravljeni biti njegovi apostoli v našem velikem mestu, tam in tako kot nam narekujejo okoliščine.

 


Rss_feed