Slovenian Catholic Mission - Slovensko versko sredi??e - since 1994 

FRANCISCAN FATHERS - Serving Slovenians in the Chicagoland area since 1923

Homilies


view:  full / summary

Corpus Christi-Fathers Day

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:25 AM Comments comments (0)

Corpus Christi

- očetovski dan Očetje, stari očetje, tisti ki so nam bili v življenju kot očetje.

The loaf of bread is one, we, though many, are one body, for we all partake of the one loaf.

This statement talks about Jesus’ mystical body which is the Church, all of us who were baptized. Jesus himself nourishes us. We all receive the same body of Christ and we are one through him and with him.

 

This is the sacred reality of the Eucharist and a solemn duty to work on it. Dear brothers and sisters we hear during the mass. We are brothers and sisters because of baptism. The Eucharist is the nourishment of our Christian existence and our call to be Catholics. We are all receiving the same Christ who is uniting us into one body. Jesus Christ in the Eucharist is the source of our unity as his mystical body. Paul expresses this faith and we are refreshing it.

 

We are one body. There is also work to be done in this reality. We are called to be aware of our call to be part of the Jesus’ body. We are called to be united with the whole body of Christ which is the Church. We are called to nourish ourselves with the Body of Christ in the Eucharist. We are called to be the part of Jesus’ body wherever God was calling us to be.

 

Prim. Cloistered nun St. Therese of Lisseux : she was meditating this passage from St. Paul and wondering what part of Jesus’ body - the Church she is as a cloistered nun. ‘I’m in the heart of the Church’ she realized. Hands can work legs can walk if the heart works properly. St. Therese is the patron saint of the missions in the universal church! Missions are about going into places where Jesus wasn’t proclaimed yet. St. Therese was a missionary by the heart but she accepted her role, her call from God.

 

Am I ready to respond to the call the Lord is calling me to fulfil? Am I aware I belong to the universal Church which is like one body of Christ?

 

The Eucharist is uniting us with all the Christians in the community and with the whole Church. May we consciously and faithfully do our part in the whole body of Christ. We are getting nourished and we are called.

 

Sometimes we feel small and unimportant. The reality of the Eucharist reminds us we are important members of a big reality which is the Church, Jesus’ mystical body. We don’t just partake in one loaf of bread. We partake in Jesus’ mission wherever the God’s providence was calling us.

 

Binkosti

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:25 AM Comments comments (0)

Binkošti

 

Imamo izkušnjo, da je nekdo, ko ga ni več, živo z nami: njegove besede, dejanja so nam živo v spominu. To kar je živel, želimo nadaljevati. Želimo uresničiti, kar mu ni uspelo dokončati. Negov duh živi z nami naprej.

 

Ta primerjava ni daleč od nadnaravne resničnosti, od binkošti, ki jih danes praznujemo. Sveti Duh je tretja Božja oseba ( v veroizpovedi bomo danes še posebej pozorni na vero, ki jo izpovedujemo o Svetem Duhu). Sveti Duh je tudi duh Jezusa Kristusa, ki je navzoč v Cerkvi. Vsa Cerkev je v moči Svetega Duha poklicana nadaljevati Kristusovo poslanstvo. Smo različni udje istega telesa Cerkve ali pa Kristusovega skrivnostnega telesa. Isti Duh, to je Sveti Duh deluje v nas, duh Jezusa Kristusa.

 

Prve binkošti so opisane v prvem berilu. Vsi so zbrani na istem kraju. Molijo. Devetdnevnica k Svetemu Duhu pred praznikom ali devetdnevnica za razsvetljenje v pomembni stvari! Prispodobe za Svetega Duha v odlomku so:

- šum (vetra). V vročem dnevu se prileže malo vetra. Ko prezračimo sobo, je sveže. Podobno deluje Sveti Duh.

- Vihar: odpihne vse kar ni dobro pritrjeno. Tako včasih deluje tudi Sveti Duh: z veliko silovitostjo.

- Ogenj, plamen: navdušenja, moči, tudi požge, prečisti. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom.

Govorili so v jezikih: v tistem času je bil praznik in so prišli na praznik iz različnih krajev v tujini. Znali pa so tudi aramejsko. Simbolno pa to pomeni razširjanje Jezusovega nauka med vse narode. Pomeni tudi edinost med ljudmi, ki je sad ljubezni, ljubezni Svetega Duha. Duh ustvarjalnosti, intuicije, nadnaravnega navdiha.

 

Zahvaljujemo se za Svetega Duha, ki smo ga prejeli pri birmi kot neizbrisen pečat. Krst in birmo prejmemo samo 1x v življenju. Gre za neizbrisno znamenje. Za vedno pripadamo Kristusu. Sveti Duh je v nas in v nas deluje. Gre za to, da ga poslušamo.

 

Velika Božja dela. Že ob prvih binkoštih so jih lahko oznanjali, koliko bolj še mi, ki smo dediči izjemne krščanske tradicije, moči duha, ki se je napajala ob Jezusovem nauku. Človekova sebičnost, greh so se včasih pomešali zraven, zato so v tej zgodovini tudi sence, vendar Sveti Duh jasno in močno deluje v Cerkvi skozi vso zgodovino.

 

V čikaški nadškofiji sveta maša vsak konec tedna poleg v angleščini poteka v več kot 40 jezikih. Ali niso to velika Božja dela, da vsi izpovedujemo isto vero? Božja ljubezen, ki je po Svetem Duhu vlita v naša srca nam pomaga, da iščemo edinost, spoštujemo drug drugega.

 

Nihče ne more reči Jezus je Gospod, razen v Svetem Duhu. Vera je dar. Odprtost Svetemu Duhu odpira srce tudi za vero v Boga, v Jezusa Kristusa. Prosimo za Svetega Duha!

 

 

Vnebohod

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:25 AM Comments comments (0)

Vnebohod

 

Praznik Jezusovega vnebohoda danes praznujemo. 40 dni po vstajenju je vnebohod. Število 40 je simbolno število za transformacijo, preoblikovanje.

 

Beremo začetek Apostolskih del, ki je tudi začetek Cerkve. To, kar je Jezus delal, je Cerkev poklicana in poslana nadaljevati.

 

Apostoli pomeni poslani. Po Jezusovem vnebohodu pa jih dva moža v belih oblačilih pokarata: ...kaj stojite in gledate v nebo? Biti apostol pomeni iti na pot. Kristjanom včasih očitajo, da samo gledamo v nebo.

 

Romanje, procesije, priti k maši za nas tudi pomenijo pot. Potujemo k nekemu cilju, na poti osebno, to je celostno rastemo. Rastemo tudi od sebe k drugim ljudem. Pot je potrebna za to, da od srca pridemo k drugim ljudem. "Najdaljsa je pot, ki te pripelje k samemu sebi." To je pot na kateri je pred nami hodil naš Gospod. To je pot, ki nas dviga k njemu v nebo pri vsaki sv. maši. Potrebno se je ustaviti in pogledati v nebo. Potrebno je tudi nadaljevati pot.

 

Obstoja pa tudi pot bega. Včasih bi najraje pobegnili od vsega. Poznamo ta občutek. Kdor gre tako na pot, se vrne še bolj obremenjen. Včasih gre kdo na dopust s takim občutkom. Težko se je potem vrnit, ker ni nič drugače, nič rešeno. Alkohol, droga in mnoge druge zasvojenosti so načini, kako kdo hodi po poti bega.

 

Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta, pove Jezus učencem in nam. Res je šel v nebesa, ampak tudi ostaja z nami in med nami. On hodi z nami, mi pa z njim hodimo v nebo.

 

Oblak - simbol božje bližine že v Stari zavezi, pa tudi Božje oddaljenosti, nedostopnosti, skrivnosti.

 

Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta. Jezus je deloval v glavnem samo med svojim narodom, učenci so poslani povsod oznanjati - v moči Svetega Duha.

 

Oblak ga je zastrl njihovim pogledom. To je resničnost po Jezusovem vnebohodu: Božja oddaljenost in hkrati bližina na drugačen način. Naj hodimo za Jezusom vsak dan v nebo: naj se naša molitev, sv. Maša, vse naše življenje dviga v mislih, duhu k Njemu v nebo. Iskreno tudi poglejmo, če v kakšnih rečeh bežimo od sebe, od drugih in od Boga. Okrepimo vero v Svetega Duha, ki na, daje moč!

 

6. velikonocna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:20 AM Comments comments (0)

6. velikonočna nedelja

- Samarijani kot vemo niso bili na dobrem glasu pri Judih. V Apd pa danes beremo, da so sprejeli vero v Jezusa Kristusa. Obsedenci, hromi, šepavi so ozdravljeni. To se lahko razume telesno, še bolj pa duhovno. Človekovo zdravje gre od znotraj navzven. P. Blaž je imel celo vrsto težav, ampak je bil zdrav, zadovoljen, pomirjen v sebi. Obsedeni smo lahko z mnogimi rečmi. To je nekaj brez česar ne moremo. Človek je lahko obseden s skrbmi, stalno pod stresom. Hrom je kdor sploh ne zmore iti za Jezusom vsak dan. Duhovno hrom. Šepav kdor sicer hodi a na tej poti šepa. Ti Samarijani, tujci, pa so enodušno prisluhnili Filipovim besedam. Filipove besede pa so bile oznanilo o Kristusu, od mrtvih vstalemu. Oznanilo o Kristusu je Samarijane ozdravilo. On jih je ozdravil. Vera vanj. Odlomek vabi k odprtosti do evangeljskega sporočila. Kot bi prvič slišali o Jezusu, tako mu prisluhnimo nas vabi Cerkev v prvem berilu.

 

- Nekaterim na zunaj nič ne manjka pa ni konca ne kraja njihovega nezadovoljstva. Od znotraj navzven! Duhovnost, to je odprtost človekovega duha k Bogu! K Jezusu Kristusu, od mrtvih vstalemu. On nas ozdravlja.

 

Danes smo lahko povezani kjerkoli smo. Hvala Bogu. Poslavljanje: ob odhodu od doma, v Ameriko. Poslavljanje od ljubljenega človeka pred smrtjo.

 

Jezus se je poslavljal od učencev. Evangelist Janez je zajel ta govor in odlomek smo poslušali. Gre za intenzivne, močne trenutke zanj in za njegove učence. Danes so te besede namenjene nam!

 

Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi. Poznamo pesem: Mi se imamo radi, radi radi radi. Jezus ni rekel: če me imate radi. Če me ljubite! Gre za globok osebni odnos, ki zajame celega človeka. To spominja na največjo zapoved: ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo. Torej z vsem kar si in kar imaš. Vendar je to šele prvi del.

 

"Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi." Evangeljski sveti, ki jih redovniki zaobljubimo, nasvetovani pa so vsem. Prva je pokorščina oziroma uboganje. V besedi "uboganje" je skrita beseda Bog. "Boste spolnjevali moje zapovedi" pomeni isto. Pri evangelistu Janezu ne slišimo veliko Jezusovih zapovedi. Pravzaprav edina, nova zapoved je ta: Kakor sem jaz vas ljubil, tako tudi vi ljubite drug drugega. Nihče nima večje ljubezni kot ta, ki da življenje za svoje prijatelje."

 

Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika,... Duha resnice. Jezus se poslavlja, vendar bo prosil Očeta, da bo učencem poslal Svetega Duha, ki je duh resnice, Jezusov duh.

 

Marija in Sveti Duh v nas upodabljata Jezusa. Marijino vodstvo in Sveti Duh, ki je Duh Jezusa Kristusa v nas uresničujeta edinstveno učlovečenje Boga v nas. Bolj ko smo poslušni Svetemu Duhu in Mariji bolj se v nas rojeva Kristus.

 

Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče in se mu razodel. Imeti zapovedi mi pomeni jih posedovati, ponotranjiti, prisvojiti. Imeti Jezusove zapovedi pomeni, da so del moje lastnine, tega kar imam in cenim. Najprej je Jezusove zapovedi treba imeti: podobno kot kakšno orodje. Seveda pa je to orodje treba potem tudi rabiti, podobno pa se je Jezusovih zapovedi držati. V tem je pokorščina, uboganje. Izhaja iz zaupanja, da Bog vodi moje življenje, vodi naše družine, našo skupnost.

 

Ljubezen do Kristusa vodi k izpolnjevanje njegovih zapovedi, zlasti vodi k ljubezni do bratov, sester. Vodi k dejanjem. Vsa Sveta Trojica deluje v človeku, ki ljubi Kristusa in deluje po ljubezni: "ga bo ljubil moj Oče, ... jaz ga bom ljubil in se mu razodel."

 

5th Sunday of Easter-Mother's Day

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:20 AM Comments comments (0)

Mother’s Day

On a Mother’s Day we are thankful to God for our mothers and we pray for them. We also remember that we we have a Heavenly Mother – in Lemont we call her Marija Pomagaj. Generations of Slovenians prayed to her here in Lemont and in the national shrine in Slovenia. There are also other pilgrimage places in Slovenia and in the world. Our Lady of Guadalupe. Lourdes. Fatima.

Yesterday there was a centennial since the apparitions of Mary to brother and sister Frances and Jacinta and their cousin Lucia in Fatima, Portugal.

Frances and Jacinta – were yesterday proclaimed to be saints. They were simple shepherds. Francisco de Jesus Marto (12 June, 1908 – 4 April, 1919), his sister Jacinta de Jesus Marto (11 March, 1910 – 20 February, 1920),

‘Will you offer yourselves to God?’ was the question to the children by the Our Lady in Fatima. And they did offer themselves. Yesterday two of them were canonized as saints. They were eleven and ten years old when they died. Anybody here is 10 or eleven?

We can ask ourselves: How can those children be proclaimed to be saints? There was a special sign from God about that. Article:

Lucas Batista Maeda de Mourao, a ten-year-old Brazilian boy who was miraculously cured through the intercession of Francisco and Jacinta, was here for the canonization. Four years ago, he fell from the window of his grandfather’s home and suffered such serious brain damage. As his distraught father picked him up off the sidewalk to take him to the hospital, he invoked the intercession of Our Lady, Francisco, and Jacinta. That same night he and a local community of Carmelite nuns prayed to the two young seers to intercede with God to cure the boy. Some days later, to the amazement of the doctors, the young boy got up and walked home completely cured. Last February, the Vatican’s Congregation for the Causes of Saints concluded unanimously that his cure could not be scientifically explained. Francis recognized his cure as the miracle that opened the door to their canonization. The pope embraced and kissed Lucas tenderly when he brought up the offertory gifts.

They had love for ‘Hidden Jesus!’ in the tabernacle. Mary asked them also to pray for the sinners and for the world peace. It was the time of the first world war.

Generations of Mothers entrusted their children and grandchildren to our heavenly Mother.

‘Will you offer yourself to God,’ Mother Mary is asking each one of us. Mary accepted God’s plan for her life and she believed in Him in all circumstances. ‘Thy will be done.’

We all have our own small plans and our goals, ambitions, dreams. Mother Mary is asking us: Would you consider accepting God’s plan for your life as I did? Would you consider accepting your heavenly Father’s plan as my Son Jesus did accept it?

Today we are thankful to our mothers we are also thankful for our heavenly Mother. May her intersession help us to follow her Son who is the Way, the Truth and the Life.

 

4. velikonocna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:20 AM Comments comments (0)

4. velikonočna nedelja

Težko razumeti in sprejeti, da so Judje stoletja pričakovali Mesija, preroki so ga napovedovali, ko pa je prišel, ga niso sprejeli ampak so ga umorili. Neverjetno tragično in hudo.

Ko so to slišali, jih je v srce zabolelo. in so rekli Petru in drugim apostolom: ''Bratje, kaj naj storimo? Preteklosti se ne da spremeniti. So stvari, ki smo jih v preteklosti naredili narobe. Tega se ne da spremeniti za nazaj. Vedno pa se da danes narediti nekaj drugače. Iz napak se učimo. Kaj naj storimo? To je vprašanje za danes. Spreobrnite se. Danes je dan, ki ga dal je Gospod, veselimo se ga in radujmo se. ...in boste prejeli dar Svetega Duha. Sveti Duh je duh Jezusa Kristusa, od mrtvih vstalega. To je duh, ki nas usmerja k ravnanju po Očetovi volji. Krščeni smo bili, birmani tudi. Vsak dan je dan, ko naj se spreobrnemo.

Kaj naj storimo je tudi naše vprašanje danes. In odgovor je namenjen tudi nam: spreobrnite se in dajte se poučiti Svetemu Duhu. Kakšen bo naš odgovor na oznanilo o Vstalem Kristusu? Apatija in indiferentnost ali spreobrnenje in prenova? Poklicani smo k dnevnemu spreobrnenju in prenovi.

Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem oddaljenim, kolikor jih pokliče Gospod, naš Bog. Obljuba o Svetem Duhu, ki ga Gospod pošilja. Komunizem, materializem, sekularizem je veliko uničil. Vera, ki je bila navzoča stoletja, se je izgubila v srcih mnogih ljudi. Ne moremo storiti boljšega kot da se vsak dan spreobračamo k živemu Bogu. Veliko naše vere je tradicionalne, folklorne. Kaj naj storimo? Spreobrnite se. Naj nas Sveti Duh razsvetli, naj nas Vstali Gospod vodi danes. ''Vsem oddaljenim'' – oddaljeni kristjani, ''velikonočni kristjani''. Taki, ki pridejo k maši enkrat na mesec.

Rešite se iz tega pokvarjenega rodu. Ne bomo se preveč naslajali nad temi besedami, ampak duh sveta, to je sekularizma, materializma ne gre skupaj z Jezusovim duhom, Svetim Duhom.

Tragična možnost pri Judih se dogaja tudi danes, ko mnogi zapuščajo vero, ki smo jo prejeli pred več kot 1250 leti. Res so takrat kar napočez krstili vse po vrsti, ampak vseeno. Ne z reklamo, temveč s privlačnostjo lahko naredimo največ. Najbolj glasno govorijo dela narejena iz vere in ljubezni do Boga in bližnjega. Ostalo prepustimo Gospodu: ''kolikor jih pokliče Gospod, naš Bog.''

Judje so naši bratje po veri. V ne tako oddaljeni zgodovini smo kristjani Judom očitali, da so ubili Božjega Sina in jih zaradi tega sodili. Po 2. vatikanskem koncilu se jih trudimo videti kot brate. Papež Frančišek še posebej poudarja, da smo bratje z vsemi ljudmi. Ves svet je preko sredstev komunikacije kot ena vas. Biti kristjan pomeni videti v vsakem človeku brata in sestro.

Kdaj je noč in kdaj nastopi dan? Ko razlikuješ črno kravo od rjave? Ko razlikuješ raco od gosi? itd. Ko v vsakem človeku vidiš brata, sestro, je v tebi nastopil dan. Drugače je še vednjo tema. Smo katoličani: v 40 jezikih danes sv. maša v nadškofiji. Tako deluje Sveti Duh.

2. berilo: če voljno prenesete, ko dobro delate, pa morate trpeti, to je všečno pred Bogom. K temu ste bili namreč poklicani, ker je tudi Kristus za vas trpel in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. Tu je povedano kaj še posebej pomeni hoditi za Kristusom. Delati dobro ne glede na to ali za to žanjemo pohvalo ali nasprotovanje.

Evangelij: ovce poslušajo njegov glas – polno glasov nam govori. Gre za to, da izostrimo uho za Njegov glas, glas Dobrega pastirja, in hodimo za Njim. On svoje pokliče po imenu – to je stara resnica, da nas Bog pozna po imenu, to je osebno. Gojiti osebni odnos z Njim je nekaj najbolj pomembnega za nas kristjane. V molitvi, v iskanju in izpolnjevanju Očetove volje. Jutranja in večerna molitev! Izpraševanje vesti!

Mnogi glasovi danes nas hitro odvrnejo od Kristusovega glasu. Različne zasvojenosti, odločitve s katerimi služimo samim sebi nas odvračajo od poslušanja Kristusovega glasu.

Vrata – prehod med dvema prostoroma. Jezus je Bog in človek. Mi smo samo ljudje. Preko Jezusa se rojevamo znova, On nam pomaga vstopati v Božji svet, po Božje. En dan naenkrat. Vsak dan znova lahko vstopamo skozi ta vrata. Ali pa tudi ne.

Tat? Kdo je tat? Vse kar nam ugrablja Božjo besedo iz srca. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. To so zelo spodbudne besede. Želimo živeti, živeti v polnosti. Ali verjamemo, da je res Jezus tisti, ki nam prinaša polnost življenja?

 

Bishop Barron. Peter in enajsteri. To so prvi, največji pričevalci. Tako se nadaljuje do danes: škofje so nasledniki apostoli. Naša vera je ukoreninjena v oznanilu apostolov.

Zelo močno Petrovo oznanilo – absolute conviction, edgy (tudi ostro). Ambon ni kraj osebnih mnenj in dvomov. Je kraj oznanila Kristusa.

Maziljenec- Kristus – je izpolnitev Izraelovega pričakovanja, oznanila Stare Zaveze. Krščansko oznanilo je globoboko biblično. Kristus- Gospod. Ni samo maziljeni kot kakšen od prerokov, temveč je Gospod. Cezar ni Gospod, Kristus je edini Gospod.

Tega Gospoda, Maziljenca ste ubili. Cuts them to the heart. Kako slabo Mu sledim? Kaj naj storimo? Vsaka homilija naj bi bila vabilo k spreobrnenju. Ne gre za moraliziranje. Gre za to, da homilija naravno pokaže, da smo pomanjkljivo sledili Kristusu. Ne odgovorijo z izgovori temveč z resničnim obžalovanjem in spreobrnjenjem.

Tri tisoč se jih je pridružilo. Mother Theresa: fruitful not successful. Da, ampak vseeno.

Odgovornost za vero, ki smo jo prejeli! Ali poslušamo Jezusov glas in mu sledimo?

 

- Raziskave, da mama že dva dneva po rojstvu dojenčka prepozna glas njenega dojenčka, tudi med drugimi. Recimo se ne prebudi, če kateri drug dojenček joka, ko pa njen zajoka je takoj budna.

- Moje ovce poslušajo moj glas. Kje je ta Jezusov glas? Pri molitvi, sveto pismo, bližnji, svetniki, ne svetniki, glas Cerkve, oznanilo pri maši, dobra beseda. Jezusov glas! Glas Jezusa, dobrega pastirja, Vstalega.

- molitev za nove duhovne poklice. Najprej zavest, da smo vsi poklicani. Jezus nas pozna po imenu in nas kliče v različne službe. Nekatere kliče tudi v duhovniško, redovniško službo danes. Materinski, očetovski dan: poklic. Bog kliče!

 

3. velikonocna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:15 AM Comments comments (0)

3. velikonočna nedelja

Tisti dan, prvi po soboti. Gre za prvi dan v tednu (glede na judovski teden) oziroma za velikonočno nedeljo. Spominja pa tudi na prvi dan stvarjenja. Gre namreč za novo stvarjenje, novo življenje, ki ga prinaša Kristusovo vstajenje od mrtvih.

 

Učenca, ki gresta iz Jeruzalema v Emavs, tega novega življenja še ne dojemata. Ona dva sta bila priči tragičnih dogodkov v preteklih dnevih in vsa pričakovanja, vse upanje se jima je sesulo. Gresta stran od vsega tega. Emavs je po eni razlagi kraj rimske vojske. Učenca gresta stran iz Jeruzalema v kraj svetne moči. Kot bi se danes raje zanašali na vojaško moč, na denar, na vpliv, ne pa na vero, ki se je sesula ob težkih dogodkih.

 

Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In takrat se jima je Jezus pridružil - kot tujec. Jezus je vedno z nami. Tudi takrat,ko ga ne prepoznamo. Kot že rečeno lahko pride včasih v podobi tujca. Včasih nam povsem tuj človek začne razlagat o svojem življenju. Včasih smo sami s kom čisto tujim človekom govorili o kakšnih rečeh.

 

Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni. ... Kaj neki? V tem je ironija, ker je Jezus tisti, ki je v središču tega, kar se je zgodilo tu pa kot da ne ve. Je pa tudi res, da učenca vesta čisto nekaj drugega kot pa to kar je resnica. Namreč, da je Kristus živ in govori z njima. Preveč sta polna šoka, žalosti, razočaranja. To, kar se je zgodilo, ju je povsem prevzelo, tako da nista sposobna videti nič drugega. Rekli bi, da sta se morala najprej "zventilirati". Poslušal ju je. P. Blaž je bil dober za to. Poslušal je. "Tako sem se dobro pogovoril," mu je kdo rekel. Ampak on je samo poslušal. Emavška učenca sta tudi potrebovala posluh nekoga. To najprej.

 

Po vsem, kar je poslušal ju je pa kar prijel: o nespametna in prepočasna v srcu,da bi verovala. Sveto pismo je Božja beseda, ki nam govori in nas tolaži. Nam pomaga razumeti, sprejeti življenje, tudi težke reči v njem. "Hermenevtični ključ" - to je ključ razlage. V novi zavezi, z Jezusom je ključ za razlago Stare zaveze. Jezus učencema razlaga, da je bilo že v stari zavezi napovedano, kaj se bo z Jezusom zgodilo. Kasneje učenca premišljujeta, da je njuno srce "gorelo", ko sta poslušala razlago Svetega pisma.

 

V tem odlomku gre za sveto mašo. Prihajamo iz svojega življenja v katerem je marsikaj. So lepe, pa včasih tudi težke reči. Z vsem tem prihajamo v našo cerkev. Radi bi, da bi imeli priložnost malo pomolit pred mašo, se zbrat, prinest teden. Se tudi pogovarjamo kar se je zgodilo med tednom. Potem pa pri maši poslušamo Božjo besedo in razlago - diakona, duhovnika. Naj bodo po razlagi tudi naša srca vneta, navdušena. V veri celo vemo, da nam Kristus sam govori, ko se v cerkvi bere Božja beseda. On sam nam razlaga Sveto pismo. To je tudi v odlomku o Emavsu povedano. Del na poti je prvi del sv. maše.

 

V odlomku so potem besede je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. To je znano, kajne? Gre za drugi del sv. maše. Tu v veri prepoznavamo Vstalega Gospoda. Zaželjeno je, da ga povabimo k sebi kot sta ga ta dva učenca. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. Pride kakšen trenutek, ko nam v veri Kristus postane otipljivo blizu. On pa je izginil izpred njiju. V Kristusu nam je Bog zelo blizu, tudi kot vstali, vendar vseeno nihče nima Boga v lasti in posesti. Sta se pa prej utrujena in razočarana učenca z novimi močmi še isti večer vrnila nazaj v Jeruzalem od koder sta prej pobegnila. Sv. maša tudi nam daje novih moči za življenje, posebno za tiste bolj trde dneve.

 

Zgodba Emavsa: Vstali Gospod prihaja k nam po tujcu. Prihaja po Svetem pismu, zlasti pri maši. In prihaja v evharistiji – po posvetilnih besedah in pri obhajilu. Vseeno ga ne moremo pocukat za brado. Hodimo v veri in ne v gledanju, o tem pove sv. Pavel.

 

Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma? Učenca sta tudi med seboj govorila o življenju: preden sta srečala Jezusa, pa tudi potem.

 

V prvem berilu pravi Peter: Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. Tudi mi smo poklicani biti ne samo verniki temveč tudi priče. Eno takih pričevanj je bilo Janezovo prejšnjo nedeljo. Tujci nam pokažejo na Vstalega Kristusa - živega med nami.

 

Bishop Barron: Prvi dan v tednu: dan vstajenja – spominja na prvi dan stvarjenja, novega začetka, novega življenja. Gresta v napačno smer: stran od Jeruzalema. Resnična moč je moč Božje ljubezni. Emavs: ena možnost je, da je bil to majhen Rimski kraj kjer je Rimska vojska utaborjena. Emavs je tako simbol rimske moči. Grasta v kraj nasproten Jeruzalemu. Tako kot danes: nuklerana moč, vojaška moč. To ni prava moč. Iščeta gotovost v svetni moči, ne v Jeruzalemu, ne v Bogu.

Čeprav gresta stran od Jeruzalema, v napačno smer, se jima Jezus pridruži. Najprej ga ne prepoznata. Zato, ker gresta v napačno smer. Nam se tudi Jezus pridruži. Če gremo v napačno smer, ne vidimo. Moralno življenje se lahko primerja s hojo, aktivnostjo. Jezus jima pomaga, da se ustavita.

Si ti edini tujec, ki ne razume. Ironija: On je edini, ki razume! In Jezus posluša, kaj se je zgodilo. Vse prav vidita, vse podrobnosti, vsa dejstva, ampak ne uvidita. Ne uvidita globlje resnice. Ne uvidita ''patern'' - vzorca. To se tudi nam lahko dogaja. Vidimo, pa ne uvidimo pomena. Jezus ju pokara, da sta počasna v veri, v uvidu. Ne uvidita pomena.

To se je moralo zgoditi: Kristusovo trpljenje in vstop v slavo. Pot ljubezni, ki se žrtvuje. Ni ljubezni brez žrtve. Umiranje egoističnemu egu in življenje za druge.

Jezus razlaga o sebi preko Svetega pisma, ki ponuja reference nanj: hermenevtični ključ. To kar se je zgodilo razodeva Staro zavezo v Njem. Jezus se obrača nazaj, v Sveto pismo Stare zaveze.

Ostani z nama – to sta želela, ker je njuno srce gorelo izvemo kasneje. Oznanil jima je pomen Svetega pisma in to jima je spregovorilo. Njuno srce je gorelo.

Evharstično dejanje lomljenja kruha –sv. maše. To je zakramentalna gesta: blagoslovil je kruh, ga razlomil in jima ga dal. Kristus se žrtvuje v ljubezni. Žrtvuje svoje telo in kri v ljubezni. Oči se jima odprejo in ga prepoznata v polnosti preko lomljenja kruha.

Ta zgodba je sv. maša: začne se z besednim bogoslužjem, kjer nam Jezus sam razlaga Sveto pismo. V drugem delu, evharističnem delu smo deležni njegove žrtve ljubezni. V obeh delih sv. maše se učimo uvideti Jezusa. Izkušnja sv. maše učencema in nam daje novo moč za vrnitev v Jeruzalem, v vsakdanje življenje. Tam naj uresničujemo ljubezen, ki se žrtvuje.

 

Velika noc

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:15 AM Comments comments (0)

VELIKA NOČ

 

Osnutek: Dve vrsti zgodb glede vstajenja: prazen grob; prikazovanja. Obe vrsti zgodb ne dokazujeta Jezusovega vstajenja, temveč izražata vero tistih, ki so jih pripovedovali. Današnji odlomek spada med tiste prve.

 

Marija Magdalena: izgleda, da je mislila, da so Jezusovo telo ukradli. Učenca: Petru ni bilo nič jasno, 'drugi učenec' pa je videl in veroval.

 

Simbol kamna, ki je odvaljen od vhoda v grob. Bog živi! Lahko se zgodi, da je zaradi nasilja v svetu, zaradi velikega petka v našem življenju umrl v naših srcih, v naših družinah, v skupnosti, tudi v družbi. Za nekatere je Bog mrtev in na njegovem grobu je zavaljen velik kamen. Kamen: strah, greh, skrbi, težave, problemi, predsodki. Ni mogoče, da bi bil Bog mrtev, da bi smrt lahko Boga uničila. Človek pa se lahko tako počuti. Potrebujemo morda angela, Božjega poslanca, da odvali kamen in sede nanj, kar je simbol Božje zmage nad smrtjo. Jezus je premagal smrt, premagamo jo lahko tudi mi skupaj z Njim, če mu pustimo, da vstane tudi v nas. Je morda kakšen kamen, ki ga je treba odvaliti iz mojega življenja, da bi Jezus lahko vstal iz groba srca?

 

Bog ni in ne more ostati v grobu. To je pričevanje prvih prič in naše pričevanje.

 

Kadar živimo kot nas je Jezus učil prepoznavamo njegovo navzočnost med nami.

 

Ni večjega dokaza o Jezusovem vstajenju kot je naše pričevanje kadar sledimo Jezusovemu nauku in življenju!

 

Zbiramo se ob Gospodovem oltarju in prepoznavamo, priznavamo našo bližino Gospodu in drug drugemu.

 

Simboli, ki jih povezujemo z veliko nočjo: pirhi, piščančki, lilije, zajčki. To so vse simboli pomladi, novega življenja, rodovitnosti. To je velika noč: obilje novega življenja, čeprav sredi križev in težav. Veliki teden ni samo spomin, to je življenje.

 

Postrgajte stari kvas, da boste novo testo. Pustimo Božjemu angelu v nas, da odvali kamen in pustimo Kristusu, da vstane v nas!

 

Velikonocna vigilija

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:15 AM Comments comments (0)

VELIKONOČNA VIGILIJA

- Berilo o izhodu iz Egipta in preko Rdečega morja smo prebrali na sredini svetopisemskih odlomkov danes. Izraelci so se ravno rešili iz Egiptovskega suženjstva, zdaj pa je pred njimi morje, ki je simbol vseh sovražnih sil, za njimi pa faraonova vojska, ki jih bo ali pobila ali pa nazaj zasužnjila. Gre na življenje in smrt. Mojzes, voditelj, ljudstva se obrne na Božjo pomoč. Po človeško ni mogoče ne naprej in ne nazaj, vendar pri Bogu ni nič nemogoče. Morje se odpre in Izraelci gredo po suhem preko morja. Potem pa se morje spet zapre in faraonova vojska potone. Izraelci so rešeni. idealno gledano bi zdaj lahko šli naravnost v obljubljeno deželo. Težava je v tem, da čeprav ni poti nazaj, je v glavah vendarle ostalo veliko če že ne vse po starem. Kot je rekel ljubljanski nadškof Stane Zore: ''Lažje je bilo Izraelce spraviti iz Egipta kot pa Egipt iz Izraelcev.''

 

Gre za duhovno pot. Rdeče morej je podoba krsta. S krstom smo tudi prešli preko Rdečega morja in se želimo zanesti na Boga, na Kristusa, Vstalega od mrtvih. To včasih ni lahka pot. Stare navade in slabosti se rade vračajo in vabljivo vsiljujejo. Nocoj želimo obnoviti željo in voljo, da bomo hodili za Kristusom. Blagoslovili bomo vodo in obnovili krstne obljube.

 

Osnutek: Dve vrsti zgodb glede vstajenja: prazen grob; prikazovanja. Obe vrsti zgodb ne dokazujeta Jezusovega vstajenja, temveč izražata vero tistih, ki so jih pripovedovali.

 

Angel je odvalil kamen od vhoda v grob in sedel nanj. To pomeni zmago nad smrtjo.

 

Jezusa ni tukaj, v Jeruzalemu, kraju smrti. Šel je v Galilejo, kraj novega začetka, novega življenja.

 

Žene so poslane učencem oznaniti veselo oznanilo o Jezusovem vstajenju.

 

Vsi bomo umrli. Konec zgodbe. Kljub nemogočem položaju so Izraelci ušli smrti in preživeli.

 

Kadar živimo kot nas je Jezus učil prepoznavamo njegovo navzočnost med nami.

 

Ni večjega dokaza o Jezusovem vstajenju kot je naše pričevanje kadar sledimo Jezusovemu nauku in življenju!

 

Zbiramo se ob Gospodovem oltarju in prepoznavamo, priznavamo našo bližino Gospodu in drug drugemu.

 

5. postna nedelja A

Posted by Fr. Metod on April 12, 2019 at 11:15 AM Comments comments (0)

5. postna nedelja

1. b. Glejte, odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov. V nas je morda marsikaj mrtvega, omrtvelega. Bog želi, da živimo v polnosti. O moje ljudstvo – nismo tuji Bogu temveč nas pozna. Včasih smo omrtveli, ker si ne upamo pogledati resničnosti v srce, v oči. Bog nas vabi ven in nam pove, da nas bo pripeljal v obljubljeno deželo, v Izraelovo deželo.

Svojega duha denem v vas, da boste oživeli. Gospodov duh je duh življenja, je duh svežine. Gospodov duh more pomagati, da v nas oživi kar je omrtvelo. Vas spet postavim na vašo zemljo, to je na trdna tla, na zemljo, ki nam pripada, kamor spadamo po pravici in resnici. Bog nam to privošči in nam jo želi dati nazaj, če smo jo izgubili.

Kaj je moj grob? Včasih kdo reče: o tem raje ne razmišljam. Boleči spomini, zamere, rane iz mladosti ali take ki se vlečejo v družini morda že več generacij. Morda je to za nekoga grob, omrtvelo v njem. Nekaj postane mrtvo v nas zaradi takih reči.

Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil. Oživitev tega, kar je v nas omrtrvelo bo pomagalo k spoznanju Gospoda, k resničnosti njegovih besed. To ne bo samo nekaj kar smo slišali, temveč nekaj kar bo tudi storil.

Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Kaj pomeni živeti po mesu? To je način kako Pavel izrazi sebično materialistično življenje brez misli na Boga in večnost.

2. b.Vi pa ne živite po mesu ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. Sveti Duh je tisti, ki prebiva v nas in če poslušamo Njegove navdihe ne živimo po mesu, temveč po duhu. In ta Božji Duh, ki je Jezusa obudil od mrtvih bo obudil od mrtvih tudi nas, če živimo po Božjem Duhu.

Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?

Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl. Obe, Marta in Marija to Jezusu poočitata. Res se je Jezus nekam mudil. Še po tistem, ko je izvedel, da je njegov prijatelj Lazar bolan, je ostal v tistem kraju še dva dneva. Tu ga tudi Marija najde tam, od koder je Marta tekla domov povedat, da je Jezus prišel. Kolikokrat se nam dogaja, da se Jezusu ne mudi, ko ga kličemo!? Morda je tudi naša molitev podobna Marijinemu očitku včasih? Marija se ni bornila stran. Vseeno je prišla k Jezusu in z njim govorila. Mi tudi molimo, čeprav bi včasih Bogu raje zamerili.

Po molitvi je Jezus zaklical z močnim glasom Lazar, pridi ven! Gre za Jezusovega prijatelja, ki je bil že štiri dni v grobu. Gre pa tudi za vsakega od nas in za vse tisto, kar je v nas morda mrtvega. Jezus kliče k obujenju ne samo poslednji dan temveč tudi danes. Naj nas Božja milost ozdravi, obudi od mrtvih.

* Jezus je vstajenje in življenje ne šele po smrti, temveč že sedaj. Lazar je znamenje Jezusa, ki obuja mrtve. Jezus že swedaj obuja tiste, ki so mrtvi v sebi. Obuja tisto, kar je mrtvega v nas. Pridi ven iz svojega groba. Živi! Živi na polno!

* Kot v času Ezekiela tako tudi danes človek včasih potrebuje predvsem upanje, zaupanje v Boga.

* Življenje po mesu človeka siromaši, notranje (iz)prazni. Življenje po Duhu pa človeka polni z življenjem v polnosti. Tako življenje se preliva v večnost.

* Obujenje Lazarja pokaže, da naša vera ''deluje'' že v tem življenju in nas obuja.

 


Rss_feed